Razlogi za neuspeh vladne koalicije, ki se na volitve podaja razdrobljena, so mnogoteri, glede na kontekst, v katerem se vse to dogaja, pa bodo in so deloma že postali razlog predvolilnih obtoževanj in sumničenj. Dogovor štirih strank male koalicije sam po sebi sicer lahko štejemo za uspeh male koalicije same, toda ko njihovim kandidaturam postavimo ob bok še kandidature preostalih dveh strank vladne koalicije (LDS in Združene liste), je rezultat globalno vzeto tak, kot da dogovora niti ne bi bilo. Tisti kanček prednosti, ki jo stranke male koalicije vendarle imajo, pa bodo morale potrditi šele na terenu - denimo z usklajenim vodenjem kampanje za skupne kandidate. Med vzroki za neuspeh so na prvem mestu razmere znotraj vladne koalicije same. Očitno je, da vse stranke vladajoče koalicije niso naklonjene temu, da bi nov vladni mandat nadaljevale v sedanji sestavi. Socialdemokrati, denimo, so v začetku minulega tedna, na seji predsedstva, ki je bilo razširjeno z aktivisti terena, sprejeli ekspliciten sklep, da svojih kandidatov ne bodo usklajevali s Socialno demokratsko prenovo oz. Združeno listo. Temu njihovemu pogoju je bilo mogoče ugoditi prek formule tihe podpore (se pravi: stranke implicitno podprejo kandidate druge stranke tako, da ne postavijo protikandidatov), zalomilo pa se je pri konceptu skupne volilne kampanje. Na primer: če v neki volilni enoti kot skupni kandidat koalicije nastopa socialdemokrat, je v njegovem interesu, da se predstavi kot kandidat celotne koalicije (ker bo tako vezal nase volilce vseh koalicijskih strank), interes strank (ki so se odpovedale lastni kandidaturi) pa je, da se prek njegove kandidature promovirajo tudi one. Povedano drugače: kakšno korist bo od socialdemokrata imela Združena lista, če je le-ta v svojih nastopih ne bo niti omenjal, sama pa se je v njegovo dobro odpovedala lastni kandidaturi? Na drugi strani zlasti LDS ni bila zadovoljna z dodeljenim ji deležem štirih kandidatov: liberalni demokrati so menili, da bodo štirje njihovi svetniki izvoljeni, tudi če gredo v samostojno kandidaturo, in zato zahtevali več mest. Ostale stranke, zlasti demokrati, pa niso bili pripravljeni popuščati stranki, ki se ne samo, da se še vedno ni izrekla o svojih povolilnih namerah, ampak tudi tiste, ki zadeva morebitno koalicijo s krščanskimi demokrati, ni pripravljena demantirati.