enozložnicami odgovarjajo na retorična vprašanja, izražena z bobnečim glasom, da javno odigrajo svojo potrditveno vlogo, da podkrepijo iluzijo enotnega telesa, zlitega v duhovnem občestvu. Obrednost dogajanja je še stopnjevana spričo dejstva, da gre tu za posnemanje in deformacijo »celega spiska obrazcev religiozne ceremonije«.28 Parodija naših pijancev obnavlja ta motiv, morda tudi zato, ker je za parodični žanr značilna dolga tradicija obrazcev, ki izhajajo iz religiozne liturgije. Če jih apliciramo na Mussolinija, privzamejo posebno pomenljivost in karikaturi vlijejo dvojno žolčnost: proti fašistom in proti Cerkvi. Za slednji element, ki je (glede na precejšnjo navzočnost klerikalizma in posledično tudi tradicijo antiklerikalizma) vselej implicitno navzoč v deželi, kakršna je Italija, se zdi, da je uporabljen pretežno v funkciji podpore. Zaradi svoje razširjenosti in ritmičnosti so obrazci katoliške liturgije na moč prikladni, da vsebujejo zmerljivke proti režimu. Če navedemo drug primer, je tako tudi v tisti »molitvi Italijanov«, ki jo torinska prefektura leta 1941 omenja kot »znani rokopisni pamflet«, nalepljen na reklamne plakate »v noči od 27. na 28. november, in sicer na trgu Vittorio Veneto (na vogalu z ulico Bava) in na ulici Viotti (na vogalu z ulico Pietro Micca), k čemur sta pripomogla mrak in megla«. Sporočilo ni ustno, ker je prezapleteno, da bi si ga kdo zapomnil, zdi pa se primerno za glasno branje v določeni javnosti: