Jedro mednarodnega simpozija v ohlajenih prostorih Kiberpipe je bila pravzaprav bolj kot smrt definicija življenja. Prav to vprašanje je odzvenelo tudi zadnji dan ob predstavitvi umetnika Orona Cattsa, člana laboratorija Symbiotika na avstralski univerzi v Perthu, ki je ena redkih simbiotičnih združb umetnikov in znanstvenikov na svetu. Izhodišče Symbiotike je naslednje: ali imajo tudi umetniki prostor v nadrealističnih sanjah, ki jih lahko uresničujejo znanstveniki, oziroma rečeno drugače: če je znanstvenikom v Izraelu - kdo drug, če ne prav Izraelci, ima največ izkušenj z genezo! - dovoljeno, da generirajo piščance brez perja, ali lahko potemtakem tudi umetniki z znanstvenimi metodami proizvedejo prašiče s krili oziroma osmislijo koncept, da bi, denimo za prehrambene potrebe, rejo živali nadomestili s proizvodnjo živalskih tkiv? O neprestopljivi meji družbenega - tisti, ki bolj kot incest zamejuje in določa družbeno, njene kršitve pa so vendarle implicitno navzoče v Bibliji kot tudi v vzhodnih jogijskih praksah - pa je spregovoril John Duncan, avtor glasbenih inštalacij, ki je pred dvajsetimi leti v Tijuani izvedel dejanje nekrofilije, katerega posledice, takšne in drugačne, čuti še danes. Med najbolj dinamičnimi in temperamentnimi izvajanji pa je bilo predavanje Aljoša Kolenca o delu umetnika Franca B, ki bo na festivalu nastopil prihodnji teden.