V spreminjajočih se poklicnih razmerah se je samoupravljanje v mnogih zgodnjih gildah umaknilo restriktivnim in končno nesprejemljivim oblikam notranje dominacije in privilegiranosti. Sistem mojstra in vajenca, ki je bil vedno implicitno navzoč, se je razvil iz obrtnega poudarjanja tega, kar je bil konec koncev nezgrešljivo razredni poudarek - z novimi omejitvami, privilegiji in finančnimi ugodnostmi, ki jih je prinašal položaj mojstra. Poznamo poskuse oživljanja zgodnejšega duha, recimo v compagnonnage, gibanju samo-organiziranih obrtnih pomočnikov. Toda pri večini obrti poznamo dolgotrajen in kompleksen razvoj v smeri radikalno drugačne organiziranosti obrti ali sindikata, ki sodi v dobo prevladujočega kapitalističnega razvoja in kapitalističnih družbenih razmerij. Toda tudi po tej poti so mnoge starejše “gilde” spremenile obrtni status v ekonomskega in postale v bistvu organizacije “mojstrov”-delodajalcev, ki so bile tudi same v kompleksnih razmerjih z razvojem kapitalistične trgovine, ki je ukinjala tisto avtonomijo, iz katere so tako stare kot nove gilde črpale svoj monopol.