Kot je že nakazal intervjuvanec, je poučevanje zgodovine nujno ideološko (po mojem mnenju zlasti tedaj, ko želi učitelj ideološkost povsem odpraviti). To tudi pomeni, da so politična stališča vedno vsaj implicitno navzoča v učiteljevi razlagi. V nasprotju s prof. Vodopivcem menim, da ni toliko problem v učiteljih, ki eksplicitno izrekajo svoja politična stališča, temveč bolj v tistih, ki pod krinko nevtralnosti, objektivnosti, samoumevnih resnic ali golih dejstev, morda tudi nenamerno, širijo svojo politično ali kakršno koli drugo osebno prepričanje. Mislim, da je lahko poučevanje zgodovine manj izrazito ideološko zgolj tako, da učitelj ob razlagi jasno pove, da izraža svoje mnenje, svoje videnje zadev, svojo interpretacijo (v zgodovini gre pač vedno za interpretacije, od katerih nobena ne bi smela zasesti mesta Kantove nedostopne stvari na sebi, ki sicer po Heglu sploh ne obstaja). Enako relativizacijo bi morali doživeti tudi učbeniki, ki jih pač niso napisali zgodovinarji, navdihnjeni od Svetega duha, temveč zgodovinarji, ki kljub svoji vrhunski izobraženosti, oziroma prav zaradi te, niso kot Popotnik brez prtljage: preteklost razumejo in razlagajo iz konkretno dojetih vrednot in stališč, za katera so se odločili na neki točki svojega lastnega procesa vzgoje in izobraževanja, ki sta seveda ideološka; prav tako je njihov pogled na preteklost nujno pogojen z določenimi interesi, saj je vsak posameznik že vpet v določene aktualne družbene in politične boje.