Oberkampfova sodelavka in prosvetljena poslovna ženska madame de Maraise je bila vneta posnemovalka higienikov. Ta Tissotova38 prijateljica, ki je zavzeto prebrala vsa njegova dela in ga leta 1780 povabila v Jouy, je sama razkrila svoja prepričanja, predvsem pa njihove meje. Niti malo, na primer, ni dvomila o koristnosti hladne kopeli, vendar je bila glede njene uporabe zelo zadržana. Za to družabno in dinamično meščanko, ki je trdila, da se ni nikoli okopala, je bila hladna kopel dolgo časa teoretično vprašanje. Bolj je cenila njene zakonitosti kot pa njeno izvajanje. O njej je govorila bolj v prihodnjiku kot v sedanjiku: »Vaša izkušnja je gotovo boljši vodnik kakor moja uboga teorija, za katero edino lahko jamčim, saj nisem še nikoli poskusila nobene vrste kopeli, in ko mi bo moje počutje to dovoljevalo, bom začela v Seni.«39 Prvič se je okopala kakšnih petnajst let pozneje, res v Seni. Potem se je tam kopala dvakrat do trikrat na leto, vendar je navado včasih tudi za več sezon opustila. Resničnemu prepričanju je torej sledila tudi praksa, vendar je ostala neredna in redka. Na to nerednost je madame de Maraise mimogrede opozorila 12. septembra 1812: »Osemindvajsetega prejšnjega meseca ste prišli k meni v trenutku, ko sem odhajala po raznih opravkih, predvsem pa na tretjo letošnjo rečno kopel, za katero nisem našla časa od leta 1809.«40 Kadar je šlo za otroke, pa je bila Oberkampfova prijateljica odločnejša. Zagovarjala je kopeli, v katere se potopi vse telo, tudi glava. Spodbujala jih je, opisovala in neutrudno govorila o njihovih učinkih. Vendar pa je posredno izražala tudi zadržanost in težave: »Všeč bi mi bilo, če bi naše malčke pomakali v vodo kakor male Angleže, vendar za to opravilo ne potrebujejo posebne služkinje, kakor jo imajo oni, in skorajda lahko rečem, da tudi očka ne, kakršen je njihov, četudi je zmožen v luči izkušnje pozabiti na predsodke; a ko sem se enkrat odločila za hladno kopel, je morala glava vsekakor ostati zunaj.«41 Da so vztrajali pri tej »popolni« potopitvi, posredno govori o tem, da čistoča ni bila v središču pozornosti. To je implicitno izrazil Tissot, pri katerem je madame de Maraise ponosno črpala svoj asketizem. Eden njegovih stavkov že sam po sebi odtehta vse razlage: »Šibki otroci najbolj potrebujejo umivanje; zelo krepki so lahko tudi brez njega [...]«42 Hladna voda je povsem zagotovo manj umivala, pač pa bolj utrjevala. Zlasti in predvsem je bila »preizkušnja«. Poleg tega jo je bilo zelo preprosto spremeniti v teoretično vprašanje, kar je v resnici delno tudi bila. Že če so jo samo omenili, je burila duhove, ker je ustvarjala nove predstave o fizičnih lastnostih. Ni bilo vedno treba seči še dlje.