Pod vplivom tradicionalnega pogleda na dramo kot literarno umetnino je slovenska gimnazijska praksa preferirala literarno branje. Z njim dijaki razvijajo bralno sposobnost, spoznavajo besedilno kohezijo in koherenco, se učijo iskati in opomenjati eksplicitno in implicitno izražene informacije, prepoznavajo indikatorje diskurza, identificirajo osrednji smisel, spoznavajo morfološka in tematološka vprašanja, dramski jezik, slog, ugotavljajo simboličnost besedila, posebnosti avtorjeve perspektive (zvrstnost, dramatičnost), uporabljajo temeljne referenčne spretnosti. Pomagajo si z literarnovednim znanjem. Vendar pa literarno branje preveč spregleduje (ali celo zanemarja) dramaturgijo besedila (temu terminu se sploh najraje izogiba!), zlasti posebnosti in funkcije stranskega besedila, ki je, kot smo že zapisali, najpogosteje sestavljeno iz niza avtorjevih uprizoritvenih napotkov. Drame uvršča zgolj v območje literarnega, ne glede na njihovo namenjenost gledališkemu uprizarjanju, kar naj bi odkrivali in osmišljali tudi mladi bralci. Da ima literarno šolsko vztrajanje na primarnosti besedila, dokler gre za dramo kot odrsko delo, vsaj drugotno veljavnost, je že leta 1991 trdil M. Esslin. Zato je dramsko besedilo treba brati ne le literarno, ampak tudi dramaturško, uprizoritveno, upoštevati ne le to, kar je zapisano, ampak tudi tisto, kar zahteva ustvarjalno, gledališko interpretacijo (K. Gantar).