Razlika je nedvomno pomembna, vendar pa je težava v tem, da ni povsem jasno, kaj jo generira, s tem pa tudi ne, na kaj razlika kaže. Krušni starši namreč vedo, da niso biološki starši otroka, kar pomeni, da se lahko v svojem starševskem odnosu do njih odzivajo na dve različni stvari: lahko se, kot samoumevno predpostavljata Daly in Wilsonova, odzivajo na samo biološko dejstvo; prav lahko pa se odzivajo tudi na kulturni kontekst (da ta aranžma ni visoko vrednoten v skupnosti) ali na psihološko situacijo (obstoječi otroci učinkujejo moteče pri vzpostavljanju nove družinske skupnosti) itd. Za nedvoumen dokaz obstoja prirojenega modula bi morali po našem mnenju raziskavo izpeljati drugače - izločiti bi morali možno kontaminacijo z vplivom kulturnega dejavnika. Kako? Znano dejstvo je, pogosto se poudarja tudi v krogih sociobiološko usmerjenih avtorjev, da je prešuštvo dokaj pogost pojav. Glede na to je mogoče pričakovati, da sploh niso tako redke družine, v katerih moški skrbijo za otroke, čeprav niso njihovi biološki očetje, a tega ne vedo. Z zanesljivimi preizkusi bi morali določiti dve kategoriji očetov: tiste, ki zase mislijo, da so biološki očetje, a to niso; in prave biološke očete. Če v možganih resnično obstaja modul za skrb za lastne biološke potomce, bi morali ti nič hudega sluteči 'kukavičji očeti' s prirojeno sposobnostjo modula prepoznati napačne gene teh otrok in se avtomatično, nereflektirano obnašati do njih manj skrbno kot do bioloških otrok oziroma zlorabljati pastorke bolj kot biološki očetje svoje otroke. (Pri materah naše teze ne moremo dokazati - ženska seveda vedno ve, ali je otrok njen ali ne.) Ne moremo si namreč zamisliti prirojenega modula, ki je odvisen od kulturnega vedenja o tem, kdo je biološki otrok in kdo ni, kot to implicitno izhaja iz raziskave Dalyja in Wilsonove. V takšnem primeru ne bi imeli opravka s prirojenim, ampak s priučenim delovanjem.