Vprašanje strahu, nepoznavanja in posploševanj je eno izmed najtežjih vprašanj uspešne integracije imigrantov. Odgovor na vprašanje, zakaj se med domačimi ljudmi pojavlja toliko sovražnosti, je na prvi pogled zelo preprost. Imigranti prihajajo z vseh koncev sveta, tudi z območji, ki so s kulturnega, z religioznega in celo s stališča rase tako zelo drugačna, da naj se ne bi mogli vključiti v družbo domačinov. Vendar sem v že omenjeni knjigi, kjer sem preučevala migracije znotraj Evrope, ki so potekale pred dvesto ali tristo leti, ugotovila, da tudi takrat prišleki niso bili ravno dobrodošli. Pa čeprav so bili iste rase, zelo podobne kulture in enake ali le deloma različne vere. Evropa ima bogato zgodovino priseljevanja in hkrati tudi bogato zgodovino zavračanja drugačnih. Ne samo zgodovino, tudi sedanjost. V Nemčiji se je Berlinski zid z ulice preseli v glave, Nemci svojih sonarodnjakov iz nekdanjega vzhodnega dela ne štejejo za enakovredne. Pravi vzroki napetosti med domačini in prišleki torej niso v drugačni kulturi ali religiji, ampak drugje. Dejansko je vprašanje zavračanja zelo težko, naša družba ni nikoli marala tujcev, zato moramo sebe, svoje otroke in njihove otroke naučiti, kaj so pravzaprav tujci in kakšna je njihova vloga. Evropa je danes stara celina in migracije bodo prej ali slej postale rešitev in prihodnost za razviti svet. So del preteklosti, s pomočjo tujcev se je začel proces industrializacije, predore, ceste, mostove, mesta so zgradili tuji delavci, palače v Skandinaviji recimo Italijani, in so tudi del prihodnosti. Sprejemanje drugačnosti mora postati del kolektivne imaginacije, urejanje tega vprašanja pa se mora z ideološkega polja premakniti v sfero politike in izobraževanja.