Ustava Republike Slovenije iz leta 1991 sledi omenjeni praksi in ne določa posebnih pravic in položaja migrantov in imigrantskih skupnosti oziroma neavtohtonih skupnosti - ne glede na to ali imajo slovensko državljanstvo ali ne. Specifičnost slovenske situacije je namreč v tem, da je velika večina imigrantov v Sloveniji, ki so bili prej jugoslovanski državljani, po oblikovanju nove neodvisne slovenske države na podlagi veljavne zakonodaje pridobila slovensko državljanstvo.* Po razglasitvi neodvisnosti slovenske države je za slovensko državljanstvo zaprosilo kakšnih 170.000 jugoslovanskih državljanov s stalnim bivališčem v Sloveniji, pri čemer je velika večina - skorajda vseh 170.000 prosilcev - slovensko državljanstvo tudi dobila; v skladu z veljavno zakonodajo, državljanstva niso mogli pridobiti tisti, ki so aktivno sodelovali v agresiji proti Sloveniji včasu desetdnevne vojne junija in julija 1991. Vsak pripadnik drugih narodov in etničnih manjšin nekdanje Jugoslavije ter državljan drugih republik, ki je v času plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je tu tudi dejansko živel, je lahko pridobil državljanstvo Republike Slovenije, če je v šestih mesecih po sprejemu zakona o državljanstvu Republike Slovenije vložil vlogo pri pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. (40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, št. 1, leto 1, 25. 6. 1991.) Po preteku tega roka posamezniki, ki slovenskega državljanstva nimajo, lahko slovensko državljanstvo pridobijo le na podlagi določb o pridobitvi državljanstva z naturalizacijo, če izpolnjujejo naslednje z zakonom določene pogoje: da so stari 18 let; da imajo odpust iz dosedanjega državljanstva ali da dokažejo, da ga bodo po pridobitvi slovenskega državljanstva pridobili; da dejansko živijo v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje; da imajo zagotovljeno stanovanje in vire preživljanja; da obvladajo slovenski jezik v taki meri, da se lahko sporazumevajo z okoljem; da niso bili v Sloveniji ali državi, katere državljani so, obsojeni za kaznivo dejanje, za katerega je predvidena zaporna kazen daljša od enega leta; da jim ni bila izrečena prepoved prebivanja v Republiki Sloveniji; da njihov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. (10. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije, 1991.) Pri tem kaže poudariti, da vsi, ki imajo slovensko državljanstvo, uživajo vse splošne pravice in temeljne svoboščine opredeljene v ustavi; pri tem pa ustava tudi določa, da imajo tujci "v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali zakonu samo državljani Slovenije."* 13. člen I. poglavja (Splošne določbe) ustave Republike Slovenije (1991). Ne glede na njihovo državljanstvo torej za vse migrante veljajo tiste ustavne določbe, ki prepovedujejo diskriminacijo, ki določajo pravico do svobodnega izražanja narodne pripadnosti, ki določajo pravico do uporabe svojega jezika in pisave,* Konkretno gre za 14. člen, 61. člen in 62. člen ustave Republike Slovenije (1991). zakon pa lahko zanje predvidi še nekatere dodatne pravice - npr. pravice povezane s šolanjem v njihovem jeziku. Z gledišča njihovega položaja in etnične enakopravnosti je posebno pomembna tudi ustavna določba, ki izrecno prepoveduje vsako spodbujanje k etnični, rasni, verski in drugi neenakopravnosti ter tudi vsako spodbujanje etnične, rasne, verske in druge nestrpnosti.* 63. člen ustave Republike Slovenije (1991).