dinske knjige, ni bilo več zraven. Zakaj tak upad in nezainteresiranost? Založniki kažejo na Ministrstvo RS za kulturo, ki naj bi po njihovem mnenju za državno predstavitev prispevalo več denarja, kajti velik del bremena državne predstavitve zdaj pade na založnike, ki pa so zasebna (le delno od države dotirana) podjetja. Ministrstvo je doslej nekajkrat financiralo udeležbo slovenskih pisateljev, in po navadi jih je bilo deset, ki naj bi imeli literarne nastope. Letos razen Draga Jančarja ni bilo nobenega, ki bi tudi nastopil. Jančar je bil v Frankfurtu predvsem zato, da je prevzel nagrado Jean Améry za svoje eseje, podelili pa so mu jo v enem najimenitnejših hotelov, v Frankfurter Hof. Naslednji dan je podpisoval svoje knjige. Kakšne posebne gneče pri tem dogodku ni bilo; toda pri Jančarju je bilo še vedno več ljudi kot prejšnja leta na literarnih branjih, ki so pogosto oddolžnosti (založniki in novinarji), po navadi razen naključnih radovednežev ni bilo nikogar drugega. Slovenska literatura se pač še vedno ne zna ponujati - morda evropskemu bralcu tudi premalo pove. Mladinska sekcija Društva slovenskih pisateljev je tokrat prevzela pobudo. Izdali so antosnikov dvajsetega stoletja. Razstava je ponujala bistvo in se ni kitila s kakšnim, na oko všečnim razkošjem. Frankfurtsko sejmišče je še najbolj podobno nekakšnim tovarniškim halam, ki se vzpenjajo tri, štiri nadstropja, po katerih se na dan zgnete na sejmišče več kot petdemogel otipati več kot kakšen odstotek niti vseh tistih del, ki so - recimo - kje po svetu dobile najvišje nacionalne ali mednarodne nagrade. Nobene možnosti ni, da bi slovenski bralec v nekem znosnem časovnem zamudništvu dobil na voljo v prevodih vsaj tisti skromni odstotek najboljših in z nagradami potrjenih del. Pet dni na leto sta knjiga in založništvo res v središču pozornosti kulturne in poslovne srenje. Usoda, najbolj podobna prazniku žensk, nekdanjemu dnevu žena v nekdanjih vzhodnih režimih: vsa pozornost in hvala tisti čas je veljala njim, ženskam. Takoj, še naslednji dan, pa se na vse pozabi. Takrat, ko je v Frankfurtu največji knjižni sejem, se govori o potrebnosti in koristnosti branja, o usihanju bralne kulture, o upadanju kriterijev, o anti-kulturnih potezah lastnikov založb in medijev, tudi ministrstev za kulturo, ki sledijo predvsem poslovni logiki in zato brez pomislekov uničujejo ugledne založniške hiše, najboljši lastniki v najboljšem primeru “samo” krčijo programe, znižujejo merila literarne kvalitete in avtorske honorarje …. V petih dneh je sejma konec in kmalu potem se svet znova vrne v letargično vseenost, ukvarjanje s problemom, kaj s knjigo in branjem bo, pa je prepuščeno centrom finančne moči, ki si je kulturo že zdavnaj podredil. Peter Kuhar