Preprost izračun pokaže, da bi z modelom asimetričnih mandatov zagotovili, da se v naslednjih petnajstih (15) letih zamenjata vsaj dva generalna direktorja, petkrat bi se zamenjala sestava programskega sveta, najmanj po dva do štirje direktorji radia in televizije. Postopoma bodo osebe na teh položajih neodvisne od osebnih, političnih ali kakšnih drugih navez, saj naj bi pri vsakem posebej sistem ohranjal obveznost javne predstavitve, prevzem javnih obljub in javnega nadzora nad njihovim delom z objavo ugotovitev pristojnih organov. S tem bi v okviru javne RTV kot ustanove ali podjetja zagotovili kadrovski razvoj posameznikov in jih usposabljali za prevzemanje najpomembnejših programskih funkcij, ki v takšnem sistemu nikoli niso samo programske, ampak tudi poslovne. Sedaj veljavni in tudi prejšnji zakoni so in omogočajo nenehno »injketiranje« kadrov iz zunanjega okolja, kar pomeni, da v neki utečeni poslovni in programski sistem vstopajo neizkušeni in praviloma ne dovolj poučeni posamezniki, ki se zato nekaj časa samo učijo, ko bi morali ukrepati, inercije sistema pa ne zmorejo premagati in kaj bistvenega spremeniti. V tem se skriva tudi pojasnilo, zakaj dosedanji politični posegi v RTV Slovenija niso bili nikoli popolnoma uspešni in vedno se je našel del »sistema«, ki je deloval po svoje. S tem učinkom je možno razložiti tudi sedanjo »estetsko arhaizacijo medija in demontažo koncepta zrele javnosti« na javni televiziji, kot ju je pred kratkim poimenovala Ksenija Vidmar Horvat (V soboto, priloga Večera , 31. 10. 2009: 19), saj se vodilni programski delavci v svoji nemoči ali neznanju zakonito zatekajo k rabi popularnih žanrov ali k tako imenovani strategiji posnemanja tujih vzorov, saj tako najlaže pridejo do zadostne količine kakršnegakoli programa. Iluzorno pričakovanje kateregakoli dela političnega podsistema v družbi, da bo prek »svojih« kadrov dosegel več, lahko vodi samo v trajno destabilizacijo javne RTV.