V Sloveniji je delež oseb, starih petinšestdeset let in več, ki sodijo v skupino starostnikov, vse večji in se bo ob podaljševanju življenjske dobe še povečeval. Presenetljivo je torej, da se o starosti oziroma starostnikih tako malo govori, če pa že, se ta tema obravnava predvsem z ekonomskega stališča. Kot je prepričan dr. Bernard Stritih, klinični psiholog in psihoterapevt ter docent na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, »je takšen odnos do starejših oseb povezan s prevlado industrijskega načina proizvodnje, tržnega gospodarstva in s povečevanjem pomena denarja na vseh področjih življenja«. V tej luči je mogoče razumeti tudi rezultate Eurostata, evropskega statističnega urada, ki so pokazali, da več kot polovica Slovencev ocenjuje, da vlada za mlade v primerjavi s starejšimi namenja premalo denarja, kar vsak četrti pa je prepričan, da so starostniki breme za družbo.Po drugi strani pa je po mnenju dr. Stritiha tudi predstava o nekdaj nadvse spoštovanem starostniku le idealizirana projekcija v preteklost. »Predstava o kmečkem gospodarju, ki je na starost mladim predal posestvo, a ostal spoštovan oče na svojem domu, je mit oziroma pravljica. V resnici takšnih primerov ni bilo veliko, praviloma so se pojavljala trenja tudi znotraj takratnih kmečkih gospodinjstev.« Pojem, ki se je kot nekakšna rdeča nit vil skozi ves najin intervju, je bil odgovorno soočenje z realnostjo starosti. In to tako na individualni kot na družbeni ravni: vse od intimnih občutij pa do institucionalnih rešitev in sprememb zakonodaje.Starostniki so postali v zadnjem času naslovnik številnih oglasnih sporočil, v katerih so prikazani kot aktivni, vitalni, negovani in zdravi. Je konstrukcija take idealne oziroma želene podobe nevarna ali lahko deluje tudi motivacijsko?Realnost starosti v današnji družbi postaja vse bolj kompleksen pojav. Kadar se srečujemo z zelo kompleksnimi pojavi, se kot posamezniki, kot deli družbenih institucij pa tudi kot delavci na področju znanosti nagibamo k temu, da pojav poenostavimo. Tako nastanejo idealizirane podobe, ki so zagotovo nekaj lepega, a tudi nevarnega. Problem je, kaj se za njimi skriva.Značilnost industrijske dobe je delitev na delo in prosti čas; delo je neprijetna nujnost, v prostem času pa človek zares živi. Problemi prostega časa so veliki, saj se postavlja vprašanje, ali sem sposoben, da prosti čas preživljam po svoje, ali pa padam v neke klišeje, v neke modne načine. V tem primeru lahko postane tudi prosti čas hiperorganiziran in hiperstrukturiran. Živahna starost se tako lahko sprevrača tudi v odrivanje zavesti o svojem lastnem položaju in o tem, koliko življenja sem preživel, kaj je tisto, kar je moje življenje izpolnjevalo, in kaj so stvari, ki jih v prihodnje še lahko uresničim. Nenazadnje je to lahko tudi odlaganje zavesti o svobodi. Hrbtna stran takšne idealizirane podobe pa je patologiziranje starosti, ki je ne sprejemamo več kot običajnega, »naravnega« življenjskega obdobja, ampak jo pojmujemo kot neželeno bolezensko stanje.Kot je moj mentor Gunter Ammon večkrat rekel, je patologizacija starosti hrbtna stran prevelikega poudarjanja zdravja in zmogljivosti. Ko enkrat človek vsega tega ni več zmožen, pogosto nastopijo depresija, zagrenjenost, jeza in celo paranoidne ideje, kot na primer »vsi so proti meni«, »mlada generacija ne ceni tega, kar smo mi ustvarili«, »svet bo propadel, če bo šlo tako naprej«... Stvari se lahko nenadoma obrnejo v popolno spremembo načina življenja, človek začne zanemarjati svoje potrebe in posledično začne tudi fizično zdravje pešati. Tu bi lahko imela veliko vlogo preventivna medicina, ki je v obdobju starosti zelo pomembna. Z dobro preventivno medicino bi lahko prihranili stroške, starost pa bi postala bolj uravnotežena in umirjena. Položaj in vloga starejših se hitro spreminjata, potrebni pa so veliki napori, da bi spremembe vodile v pravo smer, ki bi omogočile kvalitetno in smiselno življenje starejših članov družbe. Bi bilo to mogoče izvesti znotraj obstoječih institucij? Gerontologija kot znanost o staranju bi morala razvijati tako socialni vidik kot medicinskega. Zdi se, da se medicinski razvija zadovoljivo, vprašanje je le, ali je zares dostopen vsem in ali je usmerjen preventivno. Socialna gerontologija pa caplja zadaj. Poseben problem starosti je, da ljudje izgubijo socialno mrežo, ki so jo imeli, ko so bili še zaposleni; izgubijo velik del svoje ekonomske moči in tudi otrokom niso več potrebni, ker otroci odrastejo. Lahko nastopi nekakšen vakuum v zvezi s smislom življenja. Smisel življenja v nobeni fazi življenja ni živeti zase in za svojo zabavo, ampak je vedno povezan z drugimi. V odnosu z drugimi se namreč generira socialna energija: kaj jaz drugim pomenim in kaj drugi pomenijo meni. Ta občutek je za starejše zelo pomemben in hitro se zgodi, da ga človek izgubi. Pojem socialna energija se pri nas redko uporablja, teh dejavnikov se premalo zavedamo, enako velja tudi za pojem socialni kapital. Glede socialnega kapitala trenutno vlada velika kriza, kriza zaupanja. Pri nas se je nekaj časa mislilo, da lahko bolj zaupamo institucijam kot pa družini, kar je velika zmota. Ne gre za to, da družini danes ne bi mogli zaupati, ampak ima zelo malo možnosti pomagati starejšim, zato družina potrebuje podporo. Institucije pa zasledujejo predvsem svoje interese, zaradi česar je naše zaupanje vanje zelo omajano. Lahko jim zaupamo, dokler za njihovo storitev plačujemo, vendar imamo potem tudi pravico do izbire in nadzora storitev. Ko pa so ljudje odvisni od plačevanja storitev iz družbenih sredstev, se zdi, kot da se s tem zmanjšajo tudi možnosti izbire in nadzora storitev. V vseh tovrstnih problemih se kažejo potrebe po razvijanju novih metod in pristopov s socialnim delom. Če vas prav razumem, bi družina za podporo starostnikom tudi sama potrebovala nekakšne podporne sisteme, ki bi jih omogočala država.Marsikaj bi bilo treba spremeniti v sami zakonodaji. Za nego otroka lahko na primer mama dobi nekaj bolniškega dopusta, za nego svoje ostarele mame ali očeta pa ne. Teh pravic se seveda ne da širiti v neskončnost, a v primeru kriznih situacij nastajajo resni problemi za vse udeležene. Treba bi bilo tudi bolj razviti terenske službe, nego na domu in podobno, ki bi delovale v soglasju z družino. Ta bi bila obenem dejavnik nadzora pa tudi vir socialne energije – negovalka bi videla, da so okoli starostnika ljudje, ki so zavzeti in imajo pozitiven odnos do njega, hkrati pa čutila, da je njeno delo pomembno. S tem bi bilo omogočenih tudi veliko delovnih mest. V tem pogledu je dober zgled na primer Švedska. Pogosto pa je odnos družine do starostnika pogojen tudi z ekonomskimi razmerji. Lahko rečem, da naša zakonodaja na področju urejanja odnosov med generacijami, kot so dedno pravo, urejanje dolžnosti preživljanja in prevzemanja stroškov za nego starejših itd., zaostaja za dejanskimi spremembami, ki jih narekuje življenje. Zato srečamo veliko primerov, ko se starejši z vsemi močmi oklepajo svojih lastninskih pravic, pa tudi veliko primerov, ko se mladi poskušajo z različnimi manipulacijami okoristiti na račun starejših. Pred dvanajstimi leti sem intervjuval večje število mladih družin na hribovskih kmetijah in pokazalo se je, da je bil v številnih primerih velik problem, ker položaj med starim in mladim gospodarjem, to je očetom in sinom oziroma zetom, ni bil jasen. Prejšnji gospodar ni pristal na to, da prepusti posest mlademu, če pa mu jo je, sam ni imel solidne materialne osnove za samostojno življenje. Na Norveškem na primer pa je zakon tak, da je mogoče prepustiti nasledniku kmetijo, tako da ta odplača vrednost kmetije, a brez davkov, za kar dobi posojilo v banki. Prejšnji gospodar pa naloži denar v banki in razpolaga z njim.Pri nas bi se bilo najprej treba zavedati, da so potrebne spremembe, potem pa narediti primerjalne študije – na primer Avstrija in nordijske dežele, s katerimi se radi primerjamo – in videti, kakšen sistem bi bil za nas primeren. Tudi stanovanjska zakonodaja oziroma prenos stanovanjskih pravic je pri nas velik problem. Kakšna pa je po vašem mnenju v Sloveniji institucionalna skrb za starostnike? Na probleme, ki jih danes srečujemo, ne moremo odgovarjati zgolj z oblikami socialnovarstvenih dejavnosti, ki so danes v veljavi. Treba bo spremeniti politiko odnosov do starih ljudi, socialnopolitične instrumente in tudi zakonodajo. To bi pomenilo, da pridejo stari ljudje spet v družbo, ne pa da živijo z občutkom, da jim družba, če imajo pokojnino, ki zadostuje za preživetje, ničesar več ne dolguje. Treba je ustvariti pogoje, ki bodo zagotavljali polno življenje starostnikov. Predvsem bi poudaril pomen socialnih služb, ki bi morale biti mediator med medicinskimi službami in varstvenimi službami v ožjem pomenu, potrebni sta večja prožnost in kreativnost pri iskanju novih rešitev problemov. Mislim, da normativi za bivanje v domovih za starejše občane niso na evropski ravni in bi jih morali posodobiti. V prihodnje se mi zdi nujno tudi vključevanje različnih civilnodružbenih organizacij, ki bi zastopale interese starostnikov. Tako kot nekateri posamezniki oziroma organizacije zastopajo zahteve po zaščiti živali in okolja, bi se morali resno zavzemati oziroma boriti za to, v kakšnih razmerah bodo živeli vsi tisti ljudje s težavami, ki niso aktivni v ekonomski sferi. Poleg starejših so to na primer ljudje s težavami v duševnem zdravju. V njihovem primeru postaja vse bolj jasno, da tega ne moremo početi brez njih in da jih je kot uporabnike treba vključevati tudi v procese načrtovanja in upravljanja ustanov. Pri starejših pa je to še pomembnejše. Ste klinični psiholog in psihoterapevt. Obstajajo kakšne specifične (duševne) stiske, povezane s staranjem in vsem, kar prinese s seboj?V šolah ugotavljajo, da raste število nemirnih otrok, v mladi generaciji se v epidemični obliki pojavljajo nekatere motnje, kot so na primer anoreksija in vedenjske težave. Veliko teh težav opredeljujemo kot narcistične oziroma karakterne motnje. To pomeni, da se bodo v prihodnjih letih tudi v generaciji starejših ljudi pojavile tovrstne motnje, ki so bile prej izjema. To se že dogaja. To, kar v mladosti imenujemo narcistična motnja, ima v starosti zelo neprijetne značilnosti. Gre za neko obliko osebnostne motnje, ko se človek izmika realnosti in se osami, zapade v razne oblike odvisnosti ali pa se krčevito oklepa raznih aktivnosti, hobijev in strastnega zbirateljstva, da bi na ta način ublažil občutek, da njegovo življenje teče naprej, da se spreminja in je odvisno od njegovih odločitev, da se nerešeni problemi iz otroštva in odraslosti navezujejo na njegovo sedanjost in določajo tudi njegovo prihodnost.Pogosto takšni starostniki pretirano črno in dramatično prikazujejo neka obdobja svojega življenja in krivijo posameznike, kar jim služi kot izgovor za nadaljevanje destruktivnega življenjskega sloga. Po drugi strani pa je pri njih prisotno tudi nekakšno hlepenje po idealizaciji. V preteklosti je bilo bolj pogosto, da so ljudje na starost postali fanatično verni, danes je tega razmeroma malo, pojavila pa se je new age kultura, ki se mi osebno zdi precej brezplodna. Ljudem namreč omogoča, da živijo z nekim prividom čilosti, ohranjanja mladosti in tako odlašajo uvid v realnost življenja. Za takšne ljudi je tudi značilno, da se otresajo odgovornosti. Če jaz kot dedek nisem odgovoren do svojih vnukov, težko pričakujem, da bodo oni meni kaj vrnili. Za (duševno) zdravo starost je torej pomembno predvsem soočenje z realnostjo?Uporablja se tudi izraz sestopanje v realnost, ki se pojavi že v tako imenovani krizi srednjih let, ko naj bi človek sestopil iz mladostnih idealov v realnost dejanskega življenja. Starost pa ni le soočenje z lastno realnostjo, ampak z realnostjo življenja nasploh. Tudi število dementnih starostnikov naj bi naraščalo. Demenca je zelo široka kategorija. Sam mislim, da bi z drugačnim odnosom do starih ljudi oziroma z diferenciranim pristopom k obravnavanju teh oseb ta kategorija razpadla na več podkategorij, od katerih le redke zahtevajo takšno obravnavo, kot je sedaj v rabi pri demenci. V ostalih primerih pa bi bila pogostejša kombinacija domače in domske oskrbe. Če pa pristanemo na diagnozo demence, so potrebni zaprti oddelki, ki postajajo vse številnejši. To so zelo hude stvari, česar se premalo zavedamo. V tem trenutku je stavka po domovih in zagotovo so dodatki potrebni, a potrebno je še marsikaj. Morali bi zagotoviti, da bi v te oddelke prihajalo več zunanjih ljudi, ne le njihov psihiater. Tako kot se morata odpreti šola in psihiatrija, bi se moralo odpreti tudi to področje. Obstaja nevarnost, da bo v naslednjih dvajsetih letih prava epidemija tovrstnih težav, s čimer so povezani ogromni stroški in slaba kvaliteta življenja v zadnjem obdobju. Zadnji čas je, da začnemo na tem področju resno delati. Zagotoviti je treba korektno nego staremu človeku in začeti usposabljati tako člane družine kot tudi osebje, saj je s takšnimi ljudmi zares težko delati; treba je osvojiti povsem nove načine komuniciranja in sožitja s takimi osebami. V zadnjem času smo priča zanimivemu fenomenu. Odkar je razveza zakonskega stanu izgubila družbeno stigmo, so pogostejše tudi ločitve med starejšimi zakonci, tudi po sedemdesetem letu starosti. Kako sami razlagate ta pojav? Včasih to enostavno prinese čas. Ko izgine skrb za otroke, ki je zelo močna vez, se zakonca odločata vsak za svojo kvaliteto življenja. Te razveze prinesejo s seboj različne stvari, tudi to, da se gre človek zdravit zaradi alkoholizma in potem zaživi neko bolj urejeno, bolj polno življenje z večjo skrbjo zase. Tako da mislim, da to ni negativen pojav, a ni enostaven. Potrebno je veliko pogovarjanja z otroki, da bi razumeli, da zakon njihovih staršev kljub razvezi ni bil pekel, ampak neka zahtevna naloga, ki je na tak način ne želita več peljati naprej.Dr. Trstenjak je v neki svoji raziskavi ugotavljal, da je veliko Slovenk nad petdesetim, šestdesetom letom, ki se jim zdi nekako samoumevno, da bo mož prej umrl in si bodo one potem po svoje uredile življenje. To pa je precej iluzorno pričakovanje. Starost je tako zadnji čas, da se zakonca poskušata soočiti drug z drugim in se odločita, ali je res nujno, da gresta narazen, ali pa končno začneta živeti skupno življenje na drugačen, bolj razmejen način. Šola družinske terapije Mare Selvini Palazzoli iz Milana uči, da je v zakonu treba priti do neke zdrave razmejitve, sicer je ločitev neizogibna. Ta vprašanja razmejitve se dejansko lahko odlagajo vse do šestdesetega, sedemdesetega leta starosti, ko se lahko postavijo neke zdrave meje in nenadoma ni več potrebe po razvezi. Potrebno bi bilo veliko več tovrstnega svetovalnega dela s starimi ljudmi, in to v različnih službah, lahko so to splošni zdravniki, socialne službe, mentalnohigienske ambulante pa tudi cerkvene ustanove – znotraj vseh teh ustanov delujejo skupine za samopomoč. Zavedati pa se je tudi treba, da stari ljudje niso več tako prožni in zato ločitev ni lažja, ampak težja pot.Tudi spolnost na splošno je vse manj tabuizirana, kar velja tudi za spolnost starostnikov. Vprašanje ljubezni se lahko v starosti na novo odpre. Človek lahko nekatere stvari v zvezi s skrivnostmi erosa odkriva šele na starost. Čeprav obstajajo tudi s tem povezane nevarnosti – v Sloveniji ni redek pojav, ko ne tako stare ženske iščejo upokojence z dobrimi pokojninami, jih očarajo in jih zvabijo v zakon, potem pa je idile hitro konec. A erotika na stara leta nekakor ni le idila. Tudi na tem področju je potrebno soočenje z realnostjo; z realnostjo telesa, tako svojega kot telesa partnerja oziroma partnerke, ki ni več mlado, ampak je še vedno željno dotika, morda še bolj. Tudi šole tanga za seniorje na primer lahko obogatijo življenje starejših parov in pripomorejo k višji kvaliteti. Erotika med starimi pogosto pomaga tudi k razbremenitvi odnosov z že odraslimi otroki. Po drugi strani pa se je močno okrepilo tabuiziranje smrti, o kateri se zelo malo govori. Najbrž je tesnoba pred staranjem povezana tudi s strahom pred smrtjo? V povezavi z vprašanjem tabuiziranosti smrti so pomembni rituali, povezani z njo. V vsej zgodovini človeške kulture so se razvijali rituali, ki spremljajo smrt in pogreb pokojnika. Ti rituali so bili pri nas z uradno politiko odrivanja cerkve na rob družbe marsikje osiromašeni, niso pa nastali novi, ki bi bili enako slovesni in vsebinsko polni kakor religiozni.Na spremembe je vplival tudi sam način mestnega življenja v anonimnosti. Pogreb tako ni več dogodek v skupnosti, ampak v družini. Treba je vzpostaviti neke navade, neke norme, da bodo ljudje dojeli, da so tudi to naše dolžnosti do oseb, s katerimi smo sobivali. Ko posameznik hodi na pogrebe svojih vrstnikov, se obenem počasi pripravlja tudi na lastno smrt.V zadnjih letih smo lahko videli več dobrih filmov, ki govorijo o poslednji etapi življenja na nov, odprt in dostojanstven način. Nekateri teh filmov govorijo o tematiki evtanazije, drugi o umiranju mladih, ki zbolijo za rakom ali pa ugotovijo, da so se okužili z aidsom. Vse to so tragične teme in zapleteni medicinski problemi. Vsi si želimo, da bi se medicina še okrepila pri reševanju življenja, pa vseeno taki filmi lahko pomagajo odpreti vrata tudi za razmišljanje in pripravo na zadnjo postajo, ki pomeni izhod iz življenja. Sloveniji je delež oseb, starih petinšestdeset let in več, ki sodijo v skupino starostnikov, vse večji in se bo ob podaljševanju življenjske dobe še povečeval. Presenetljivo je torej, da se o starosti oziroma starostnikih tako malo govori, če pa že, se ta tema obravnava predvsem z ekonomskega stališča.