Opisali smo vzroke, zaradi katerih se razvijajo različne oblike zavrtosti, ki se odražajo na področjih, na katerih je človek v svojem razvoju doživel največ neugodja in trpljenja. Tako postane neugodje pretežna vsebina človekovega doživljanja, cilj vseh njegovih dejavnosti pa zmanjšanje ali odstranitev tega neugodja. Ta težnja postane latentna sila, ki vpliva na vse vedenje in ga onemogoča pri polnem, ustvarjalnem vsakodnevnem udejstvovanju. Stiska, ki jo občuti tak človek, stopnjuje notranjo napetost, ta pa ga sili k iskanju izhoda, sprostitve. Zavrt človek ne zmore biti primerno dejaven, saj mu to povzroča težave in neugodje. Zato se mu zdi življenje vse manj privlačno, to pa ga odvrača od aktivnega delovanja. Zaradi razočaranja se umakne v pasivnost in išče nadomestna zadovoljstva v sebi, to pa povzroči nadaljnjo pasivizacijo, nedejavnost, ko se človek odreče dejavnemu življenju, ker mu tako ni treba vlagati naporov za dosego ciljev, ni mu treba tekmovati z drugimi ljudmi in tvegati neuspeha. Prav ta temeljna življenjska nezmožnost in nesposobnost pa prizadeneta človekov občutek lastne vrednosti, saj ga onesposabljata v njegovi življenjski dejavnosti. Človeku manjkajo impulzi po uveljavljanju sebe in svojih hotenj. Ker ni sposoben konstruktivno reševati življenjskih zahtev, skuša obvarovati svoj občutek vrednosti z različnimi obrambnimi mehanizmi in zatekanjem v iluzorna pričakovanja ali celo z begom iz realnosti in ustvarjanjem povsem iluzornega sveta. V ozadju vsem znanih pojavov pretirane razdražljivosti in nejevolje, ki jo toliko ljudi nenehno stresa okoli sebe, je pogosto temeljno pomanjkanje sposobnosti za spontano, iniciativno delovanje, kar kaže na težave s samopotrjevanjem in na pomanjkanje temeljne življenjske volje.