Iz tega ne izhaja sklep, da se ne kaže za nič več zavzemati, biti za nič zaskrbljen ali se celo za nič bojevati. Gre le za to, da se bojujemo, zavzevamo in zaskrbljujemo za stvari z ustrezno etiketo bežnosti, delnosti in posebnosti in ne z iluzorno predstavo identitete. Naši strahovi in naši boji so tako veliki in tako strašni prav zato, ker se hranijo z iluzijo, da se nanašajo na nekaj tako temeljnega, kakor je identiteta. Če bi vedno upoštevali, da nas je strah za nekaj, kar ima samo delno, relativno veljavo, potem bi ta strah dobil svoje človeške mere in bi služil le še svojemu izvirnemu namenu, namreč varovanju naše trenutne fizične, duševne in socialne konstitucije. In če bi se bojevali z zavestjo, da ne branimo ogrožene identitete, temveč stvari, ki jim ni usojena večnost in ki nimajo absolutne vrednosti in pomena za naše bitje, predvsem še za našo presežnost, bi tudi ti boji dobili človeško mero in bi bili brez tiste grozovitosti in brezmejnosti, ki sta značilni za spopade med posamezniki in družbenimi skupinami in državami, kakor smo jim priča v tem stoletju.