komunizem je neživljenjsko naziranje urejanja sveta, komunizem si je sposodil vrline pri Kristusovem nauku, vendar jih je zaradi nasilja spremenil v doktrino in prakso, ki je rodila fanatizem. Zato komunizem ne more biti formula za reševanje svetovnih vprašanj. Vsaka revolucija (govorite o uporu in ugonobitvi hudiča) prinese na tisoče ali celo stotine milijonov mrtvih in uničenja neizmernih razsežnosti zato, da se spet vzpostavi staro stanje. Zgodovina je pričevalka, da ta trditev stoodstotno drži. Spričo arzenala orožja, ki ga imajo velesile, bi lahko prišlo tudi do uničenja celega planeta. Modrost govori, naj o svetovni revoluciji nikar ne govorimo, ker revolucija žre svoje otroke, lahko tudi uniči vse kar je na planetu živega. Nista revolucija in nasilje tista dejavnika, ki bi spremenila svet, temveč zavest vsakega posameznika, da naredi nekaj zase, za spremembo samega sebe in s tem družbe kot celote. Saj posamezniki smo njen seštevek. Katinski gozd je bil samo vzorčni primer, kam pelje ideologija. Treba se je soočiti z nasiljem družbene stvarnosti, vedeti je treba, da ideja "o samem delu in obilju kruha" ne naredi človeka, temveč lahko docela ponaredi njegovo človeškost. Napake v sistemu pa nihče ne vidi, saj misli, da bo s stanjem, ko bi bilo kruha za vse dovolj (utopično seveda) človeštvo doseglo mir in srečo. Tak optimizem je naiven, ker postavlja in uveljavlja iluzorne predstave o uspešnosti tehnologij in materialnega stanja za dobro in srečo človeka. Sreča ni seštevanje užitkov, temveč čista kakovost. Iluzija komunizma ne daje nobenega odgovora izzivu globalizacije. Terja človeško odgovornost, ki jo komunizem ni bil sposoven dati. Narod in če hočete svet tako "nasedata", saj komunizem obratuje, ne da bi vedel kaj o samem sebi. Poveličuje človeka v subjekt, ki je postal univerzalo zveličaven delavski razred, vendar je hkrati prav tega človeka postavil za izvor vsega legitimiranja inštitucij, ki jim vlada konkretni človek, ki ni samo bitje svobode, temveč tudi bitje zatiranja, pohlepa in nasilja. Dostojanstvo človečnosti ne moremo iskati v ideologiji, temveč v preseganju, v spoznanju potrebe po samorazlastitvi prevelike volje do moči v resničnosti vsakokratne družbenosti. Zlata sredina ima tudi družbeni značaj in globok pomen.