Inspiracijo za kaj? Kaže, da za čim bolj domiseln poraz. Ko je pred tedni Janša izjavil, da je ljudska stranka šla po neumnosti iz vlade nekaj mesecev pred iztekom mandata, se mi je zdelo, da je dosegel dno iracionalnosti, da globlje ne more. Pa sem se kajpak zmotil. Ko se je po zapletih in ponovnem glasovanju izkazalo, da so tako s fototerminom nesojenih ministrov v parlamentarnem preddverju kot z volom, ki so ga pripravili za nočno slavje po pričakovani potrditvi delali račun brez krčmarja, je refleksno udarilo iz Janše, kot izda nevrotika tik v trenutku dekompenzacije: Če bi nocoj dobili vseh 44 pomladnih glasov, bi bila vlada izvoljena. Prepričan sem, da ga ni bilo opazovalca slovenske politične maneže, ki bi na kaj takega pomislil ali tem namigom celo verjel. Nobenega dvoma, tudi najmanjšega ni bilo: tisti večer so pomladniki zbrali 44 svojih glasov in glas ene poslanke. Zakaj je potem dal Janša takšno izjavo? Je izjavil, kar je resnično mislil? Odgovora na to vprašanje ne bomo najbrž nikoli izvedeli. Še več. Vse bolj sem prepričan primer Janša pač spremljam že vsaj zadnjih 10 let da tega odgovora ne pozna niti on sam. Zdi se, da je odgovor nekje vmes: ve, da ni resnično, kar govori, pa svojim besedam vseeno verjame. Kdor dela skico za psihogram tega najbolj protislovnega politika poznokomunistične in pokomunistične Slovenije, se mora spomniti, da je ta razcep med vednostjo in vero za Janšev politični portret pravzaprav konstitutiven. Nenehno gradi na nekakšnih iluzornih predstavah, na banalnih projekcijah. Če bi kdo imel voljo in čas, bi to najlaže dokazal z rekonstrukcijo dogodkov v desetdnevni vojni, ki jih je na tiskovnih konferencah slikal kot pravkar umrla Barbara Cartland svoje ljubezenske romane pocukrano in zaokroženo. No, takrat smo mu verjeli, ker so nam godile zgodbe o junaštvu in velikih vojaških zmagah malega, napadenega naroda. Ko je bilo frustracij z vojaško nevarnostjo in občutka negotovosti konec, so tudi zadnji nehali verjeti Janševim zgodbam, ki nam jih je sporočal iz strelskih jarkov v CD. Danes vsakdo ve, da govori nesmisle, da fantazira kot majhen otrok. Vendar pa politika, ki je njegov naravni rezervat, ni pocukran roman Barbare Cartland in zato njegove poteze niso galantne in plemenite kot v omenjenih romanih, ampak grobe, pokvarjene in premočrtne hkrati. Gre za nekakšno paranoidno konstrukcijo realnosti, ki si podreja vse dejstva, ljudi in razum. In na koncu dela škodo predvsem svojim ciljem. To se nenehno ponavlja. Spomnite se dogajanj po Depali vasi. Hotel se je maščevati nasprotni strani, a mu je več pomenilo, da je na vsakem koraku in v vsakem trenutku popljuval Peterleta. Če je hotel doseči svoj cilj, je potreboval zaveznika, potreboval je Peterleta. Če hoče doseči svoj cilj zdaj, potrebuje močno ljudsko stranko in potrebuje Podobnika, Zagožna itd. To dobro ve. Zakaj jih potem javno sramoti? Nikar ne iščite racionalnega odgovora. Ena bolj priljubljenih teorij pojasnjevanja političnega ravnanja je tako imenovana teorija racionalne izbire, ki pojasnjuje ravnanja individuuma s preračunavanjem med ceno in koristjo dejanj in ravnanj. Vendar, opozarjajo in poudarjajo avtorji, racionalni niso (nujno) cilji, ampak poti in sredstva. No, Janša s to teorijo ni kompatibilen. Janša ima morda racionalne cilje (oblast, maščevanje itd.), a popolnoma neracionalne poti in sredstva.