2 Vprašanje lahko postavimo tudi manj aforistično, četudi nič manj radikalno: »Ali ima ideologija svojo lastno zgodovino?« V tej obliki je problem kar se da na mestu, saj tisti spis, ki je pojem ideologije pripeljal v teoretsko obzorje, trdi tudi, da ideologija nima svoje lastne in posebne zgodovine: »... ne izhajamo iz tega, kar ljudje pravijo, si umišljajo, si predstavljajo, tudi ne od rečenega, mišljenega, umišljenega, predstavljenega človeka, da bi odtod prišli k ljudem iz mesa in kosti; izhajamo iz dejansko dejavnih ljudi in iz njihovega dejanskega življenjskega procesa prikazujemo tudi razvoj ideoloških refleksov in odmevov tega življenjskega procesa. Tudi meglene tvorbe v možganih ljudi so nujni sublimati njihovega materialnega, empirično ugotovljivega in na materialne predpostavke vezanega življenjskega procesa. Morala, religija, metafizika in siceršnja ideologija in njim ustrezne oblike zavesti tu ne ohranjajo več videza samostojnosti. One nimajo zgodovine, one nimajo razvoja, marveč ljudje, ki razvijajo svojo materialno proizvodnjo in svoje materialno občevanje, spreminjajo s to svojo dejanskostjo tudi svoje mišljenje in proizvode svojega mišljenja. Ne določa zavest življenja, temveč življenje določa zavest.« Karl Marx, Friedrich Engels, Nemška ideologija, v: Izbrana dela, II., CZ, Ljubljana, 1979, str. 25 (prevedla Marica Dekleva-Modic, prevod redigiral Božidar Debenjak; kurziv naš). – Na drugem koncu istega »teoretskega kontinenta« je Louis Althusser stališče subtiliziral v trditvi, ki si sicer nista v nasprotju, pač pa subjektu, ki je enkrat v množini, drugič v ednini, pripisujeta nasprotujoča si predikata: ideologije imajo zgodovino, ideologija pa nima zgodovine. To drugo stališče je epistemološko nujno, da bi bilo prvo stališče možno: ni namreč mogoče postaviti projekta zgodovine ideologij, če nimamo transhistoričnega koncepta ideologije (imaginarni odnos do realnih življenjskih pogojev; tisto, kar interpelira posameznika v subjekt; tisto, kar na raznih koncih sproža razne učinke »totalnosti«; itn.). Althusserjevo tezo pa je mogoče razumeti tudi v krepkem pomenu: ideologija nima zgodovine, je transhistorična, zato ker brez ideologije ni zgodovinskega procesa. Po Althusserju (razumimo to predložno zvezo kot »ablativus auctoris« in kot »ablativus temporis« hkrati) moramo »meglene tvorbe, iluzorne predstave« šteti za integralni del »dejanskega materialnega življenjskega procesa«; drugače tudi ne bi mogle biti »jezik dejanskega življenja« (Nemška ideologija, op. cit., str. 24), »nujni sublimati materialnega... življenjskega procesa« (idem, str. 25).