V zgornji navedbi je razbrati precej adekvatno "diagnozo" stanja v odraslem svetu dela. Ob tem pa bi vseeno kazalo pridati nekaj pojasnil. Nesporno je, da se mora človek, ki ga heteronomno delo "posrka" vase, prilagoditi na življenje, katerega osrednji del je voden in določen od zunaj (ali od zgoraj) - na življenje torej, ki ga usmerjajo določilnice onstran njegovega nadzora. Najbolj kritično - in hkrati najbolj pomenljivo - je (razmeroma) kratko obdobje, ki se začne s trenutkom, ko mladi človek vstopi v svet (odraslega) plačanega dela. To je čas, ko se marsikomu surovo zrušijo iluzorne predstave o delu (če jih je pred tem sploh kdaj gojil) in ko se mora sprijazniti s precejšnjimi omejitvami svoje svobode. Odrasli ga pri tem - ne brez kančka zlobe in privoščljivosti - hitijo pomirjati z napotki, kot so: "Tako je to", "Se boš že navadil", "Na začetku je težko, potem pa kar gre", "Čas idealizma in brezskrbne svobode - tako imenovana najlepša leta - je mimo", "Potrpi in se skušaj znajti" ... Kaj naj stori oseba, ki mora vsak dan vstati ob določeni uri, odbrzeti v službo (kar v večjem mestu pomeni: zgubljati živce v prometnih zamaških ali se drenjati v avtobusu ali vlaku), delati ure in ure, trepetati pred vsemogočnimi šefi (in se jim - če je treba - prilizovati in pred njimi klečeplaziti), gledati ene in iste obraze, se vračati - pogosto slabe volje, izmozgana in vsega sita - domov, kjer jo čaka - za nameček - predvidljiva (rutinizirana) družinska "idila"? Ali naj vsak dan znova razmišlja, kako bedno, enolično, nesvobodno, nesmiselno... je njeno življenje? Ali naj si zamišlja, kaj vse bi lahko počela (ali bi bila/ postala), če... Če bi imela več časa (zase) in zagotovljene gmotne pogoje za samodoločeno delovanje? Če bi se dnevno ubadala s takšnimi mislimi, bi bila najbrž na dobri poti za kakšno psihiatrično ustanovo. Vse to - v bistvu ravno vsebine, ki so rdeča nit malone vseh družbenih kritik - mora nekako zadušiti v sebi, pozabiti (na alternative), se sprijazniti ("saj ni tako slabo", "lahko bi bilo še slabše", "tudi drugi žive približno tako kakor jaz"...). To pa kajpak ni vselej preprosta naloga.