Z željami je križ. Lacan je imel v začetku šestdesetih ciklus predavanj, ki jih je začel s tematiko Želja po tisti stvari. Tista stvar se v življenju nekako spreminja. Ko zadovoljimo eno željo, se pojavi druga. Želje so označevalci tistega, kar je bilo za človekovo življenje morda prav čudežno pomembno. Pri odraslem naj bi kazale naprej k ciljem, ki ga navdušujejo, a so hkrati smiselni. So vir energije za življenje, nereflektirane želje pa so lahko tudi vir iluzornih predstav, ki včasih zasenčijo realnost. Takšna je lahko dobiti svojega otroka. Nič ni narobe, če starši spoznavajo in sprejemajo, da je otrok podoben predvsem sebi in ne njihovim iluzornim predstavam. Včasih se kdo oprime le ene želje, da živi dvojno življenje. Tak človek dovolj solidno opravlja vse svoje praktične in življenjske naloge, svojo željo pa je nekam projiciral, zato se ne spreminja, ne zori, in tukaj se lahko zaplete. Tako se lahko dogaja s katero koli željo, tudi po otroku in ljubezni. Ženskam, ki ne morejo imeti otroka, se slednji povežeta. Tako pri materah kot pri tistih, ki nimajo svojih otrok, se lahko iz hrepenenja po otroku in ljubezni razvijejo nove želje, ki jim omogočajo prevzemati skrb za svoje ali tudi druge otroke.