Kavarna v prvem nadstropju je zbirka fascinacije nad drobnimi trenutki in dogodki. Na pesnika vplivajo v tem smislu, da ga iz svoje neznatnosti privedejo do univerzalnega spoznanja; a mnogokrat ga samo nagovarjajo k prebujenju, da bi končno lahko dojel njihovo skrivnostno sporočilo. Kljub temu Svetina daje tej minljivi neznatnosti svetovljanski okvir; noče namreč ostati na domačih tleh, temveč kot goreč popotnik rad opeva severno-hladne pokrajine. Mesta, spomeniki, monumentalni gradovi prebudijo v njem zasanjane spomine in strastne občutke. Z vso gorečnostjo se potaplja v lastno izkušnjo in ji poskuša dodeliti trajno vrednost. Pljuča si napolni s svežim zrakom in ga izdihne na papir v povsem drugačni obliki. Znameniti pesniki Izet Sarajlić, Lojze Krakar, Tomas Transrömer so osebe, ki jim rahlo sramežljivo posveča pozornost. Imel je priložnost srečati te ljudi in nagovoriti njihovo »veličino«, toda zaradi zadržanosti je v njem ostala le iluzorna podoba. Kot pravi v pesmi Molčeča srečanja: Kot da zadoščajo / že samo ta molčeča srečanja. / Konec koncev, vsak sam / tke meso pesmi v sebi. Glavni cikel Norveški dnevnik je izpoved kolesarskega popotnika. Dovolj realistična tematska izbira, da se ji lahko prepustimo in ji z vso vnemo prisluhnemo. Popotnik je pravzaprav le eden od mnogih in po svojem izvoru nikakor edinstven, toda ker je pesnik, ga je treba obravnavati resno. Verjeti mu je treba in s spoštovanjem občudovati prelite potne kaplje. Sprejeti je treba njegovo zagnanost in skromnost, ko si postavi šotor in se zavestno odloča za turizem najnižje vrste. Tudi Svetina potrebuje izkušnjo sredi naravnega okolja; v tem pogledu ni slepi fantast, ki bi ustvarjal pesniške svetove iz niča, njegova poezija je tesno povezana z resničnim življenjem. Zavedati se samega sebe v okviru obdajajočega sveta in to upesnjevati. Vsakodnevni pripetljaji sprožajo občutja, da se vse vrti okoli nas, a iluzije se morajo razbliniti.