Resnična vsebina Evrope so tako slejkoprej Evropejci, vsi po vrsti »žanrske« variacije na lastne karakterne »substance«, farsične marionete fatuma zgodovine, v katerem se najradikalneje razživi Barkerjeva ostra dramska pisava. »Pozitivna« junaka Evropejcev sta pravzaprav samo dva: vojvoda Starhemberg in Katrin, »pohabljena državljanka«, ki Evropi rodi muslimansko dete Koncilijo, sad »brezmadežnega« množičnega posilstva, ki pa jo Starhemberg »velikodušno« podari turškemu poveljniku Džemal paši. Čistost in homogenost nove Evrope je tako že v kali problematična: utopistična in cinično iluzorna ideja, ki njen ekskluzivizem vzdržujejo cesarji, kot je Leopold, njihove žene, duhovniki, kot je Ophuls, ministri in akademiki, pa tudi »družbeno dno«, po katerem nekaj časa blodi zamišljeni vojvoda. Starhemberg je ob svojem vojaškem herojstvu namreč tudi anonimni individualni iskalec ljubezni (»krčevita pot k ljubezni« je podnaslov Barkerjeve igre), nekakšen Brechtov Baal, ki pa je že na samem začetku obsojen, da ne bo našel ničesar, razen grozljivih spoznanj o resnici Evrope (»o, silni kaos tega kontinenta«) in njenih okrutnih (in hkrati »usmiljenih«) stvarnikov, ki v resnici lastno celino ogrožajo od znotraj, ter resnico o življenju kot tragični izpovedi »ječečega boga«.