Je, denimo, imel seksualne občutke? Če jih ni imel, zakaj ne? Če jih je imel, kaj je naredil z njimi? Pradavni svet, v katerem je bil seks v redu, in ne grešen sam po sebi, je želel vključiti Kristusa v dobrodošel objem te univerzalnosti. Na tej točki se je po Andrewsovem mnenju tradicionalna filmska biblijska zgodba sesula. Kot ilustrira zgodba o Adamu in Evi, je v seksu nekaj, kar razžene strukture, šablone in organizirano pobožnost. Majhen korak, četudi je bilo zanj potrebnih petnajst let, od Zadnje Kristusove skušnjave do mijavkajoče vitalnosti odraslega Kristusa s plenicami v delu Jerry Springer – opera: Jezusovo polimorfno seksualnost so ustvarjalci te opere radikalno brezobzirno prikazali kot absolutno človeško bogastvo. Če je Kristus na najvišjem koncu človeške narave res obstajal, in gotovo je, kdo potem pravi, da vseobsegajoča čutnost, nedolžna radost telesa in duha ni del te visoke človečnosti?