Russellovo tezo o funkcionalni podobnosti med avtoritarnimi religijami in totalitarnimi režimi lepo ilustrira zgodba o razvoju sovjetske genetike.4 V tridesetih letih se je na (ideološko) čelo genetskih raziskav v Sovjetski zvezi prebil Trofim Lisenko. O genetiki sicer ni imel pojma, verjel je celo v dedovanje pridobljenih lastnosti, a uspel si je priboriti Stalinovo naklonjenost. Lisenko je izsledke zahodnih znanstvenikov prezirljivo označeval kot »mendelizem-weissmanizem-morganizem«5 in trdil, da je »kapitalistična« genetika ideološko nesprejemljiva, ker je v nasprotju z dialektičnim materializmom. Prava, komunistična genetika bo znala razviti žitarice, ki bodo rodile pozimi in s tem sovjetski državi zagotovile še eno žetev, je obljubljal. Žita, ki bi rodilo pozimi, sicer ni nikoli razvil, a v svoji ideološki vojni proti »kapitalističnim« genetikom je uspel pregnati Hermanna J. Mullerja (ki je pozneje odkril, da je mogoče z X-žarki ustvarjati mutacije, za kar je leta 1946 prejel Nobelovo nagrado za medicino), N. I. Vavilova, predsednika Sovjetske akademije za agrikulturo, pa je spravil v Sibirijo. Pod grožnjo komunistične izvedenke lova na heretike je »mendelizem-weissmanizem-morganizem« izginil iz sovjetskih genetskih raziskav in država z največjimi poljedeljskimi površinami na svetu je morala redno uvažati pšenico in koruzo, če je hotela prehraniti svoje prebivalstvo.