smehljal trem temeljnim principom dialektike, o katerih sem bral v Stalinovi knjižici o dialektičnem in historičnem materializmu. Zanimal me je realizem, poskušal sem prebrati vsako knjigo o realizmu, ki sem jo lahko dobil (vključno s Külpejevo Realizacijo – in seveda tudi Materializem in empiriokriticizem), toda odkril sem, da argumenti za realizem držijo samo tedaj, ko je realizem že vpeljan. Külpe, na primer, poudarja razliko med vtisom in predmetom vtisa. Razlikovanje nas vodi do realizma samo tedaj, ko ustreza dejanski razliki v svetu – toda to je ravno vprašanje, na katero naj bi odgovorili. Prepričalo me ni niti opozorilo, da so znanosti v bistvenem realistične. Zakaj znanosti izbrati za avtoriteto? In ali ni pozitivističnih interpretacij znanosti? Tako imenovani paradoksi pozitivizma pa, ki jih je Lenin s takšnim talentom razkril, name sploh niso naredili nikakršnega vtisa. Izstopali so samo tam, kjer je prišlo do mešanja pozitivističnega in realističnega načina govorjenja in se je pokazala njuna različnost (prim. str. 36 isl.). Paradoksi niso zares pokazali, da je bil realizem boljši, dasiravno je psevdorealizem vsakdanjega jezika, v katerem so bili argumenti formulirani, pogosto dajal takšen videz. Hollitscher nikoli ni navedel argumenta, ki bi postopoma vodil od pozitivizma k realizmu. Poskus konstruiranja takšnega argumenta bi se mu zdel filozofska otročarija. Razvil je realistično pozicijo, jo ilustriral s primeri iz znanosti in vsakdana ter tako pokazal njeno moč. Vselej je seveda obstajala možnost, da bo sprememba smisla uporabljenih besed realistični postopek spremenila v pozitivistični postopek; sam sem to pogosto počel in brez slehernega občutka sramu (v Kraft-kreisu smo takšne poskuse bega razvili do visoke filozofske umetnosti). Hollitscher ni odgovoril s semantično kritiko ali z metodološko kritiko ali kritiko na osnovi »racionalnih« meril, kot to počno kritični racionalisti, nadaljeval je razpravo o konkretnih problemih, dokler se s svojimi poskusi bega nisem samemu sebi zdel dokaj neumen. Kajti zdaj sem videl, kako tesno je realizem povezan z dejstvi, postopki, principi, ki sem jih cenil, in kako jih je ustvaril, medtem ko je pozitivizem s čisto drugimi sredstvi proizvedene izsledke zgolj opisal na nenavaden in zapleten način: realizem je imel rezultate, pozitivizem jih ni imel.114