Poglejte, to je mogoče ilustrirati s primerom: v tradicionalni družbi so se ljudje dejansko na praznik pripravljali zunanje in notranje, to se pravi na ravni materialnega sveta in na ravni svoje duhovnosti in globine. To se je dogajalo na različne načine. Čim bolj se je bližal praznik, bolj so prostori v hiši dišali. Kakšne vonjave so bile to! Najprej so bile koline, za praznik so pripravljali meso, klobase, ocvirke in drugo. Potem se je vonju po kolinah in prekajenem mesu pridružil še vonj peciva, ponekod potic. To se je stopnjevalo do samega božičnega večera in sooblikovalo pričakovanje praznika. Iz svoje mladosti se spomnim, da je bilo to, vsako leto izjemno doživetje. Zelo dobro se spomnim, kako sem komaj čakal, da ja mama začela peči piškote in druge dobrote že en teden pred božičem. To je bila zame svojevrstna preizkušnja. Strogo je bilo namreč prepovedano iz posod jemati piškote, saj so se smeli jesti šele na božični dan. In zanimivo je, da mama posod, napolnjenih s piškoti, ni nikoli zaklenila v omaro, ampak jih je postavila na najbolj vidno mesto in pokrila samo s prtičem. To se pravi, da bi moral samo stegniti roko, da bi prišel do piškota ali druge dobrote. Kako se je bilo treba premagovati! Tu vidimo, kako je bil odnos do božiča, ki so ga vzgajali v nas že od malih nog, spoštljiv. Na tak način je dejansko lahko prišlo do vrhunca občutij na sam sveti večer in božični dan, ki je bil potem še desetkrat ali pa stokrat lepši.