vendar je oznaka netočna. Treba je vedeti, da so dedka Mraza pri nas politično uvedli šele po letu 1950. Nekaj let po drugi svetovni vojni je otroke še obdaroval Miklavž tudi na javni ravni. Sam se spominjam takega Miklavževega večera v prostorih Tobačne tovarne v Ljubljani. Po letu 1950 je bila tradicija Miklavža politično in birokratsko pretrgana in danes si upam izreči nekoliko drzno misel, da je socializem v bistvu naredil Miklavžu manj škode kot pa današnja demokracija in življenje, ki ga živimo. S tem hočem reči, čeprav je to nekoliko kruto, da je politična prepoved na javni ravni praznik sicer ukinila, toda praznik se je, pa ne le sv. Miklavž, tudi božič, neverjetno močno ukoreninil in živel naprej v intimi družinskega okolja. Danes, ko živimo demokratično življenje, pa so ti prazniki popolnoma podivjali. Postali so živa komercializacija. V zvezi z dedkom Mrazom je treba reči, da ga je takratna Zveza prijateljev mladine poskušala uvesti najprej kot Miklavžev protipol. In tako so iz takratne Sovjetske zveze uvozili idejo in jo oblekli v slovenske cunje. Za podobo dedka Mraza je bil zadolžen slovenski slikar Maksim Gaspari, ki je na tujem telesu ustvaril slovensko podobo tega dobrega moža. Za to je uporabil pretekli oblačilni videz alpskih Odkod pa dedku Mrazu darila? Povsem logično je, da je moral imeti tudi dedek Mraz darila za otroke, saj drugače ne bi bil protipol Miklavžu. Tretji lik, ki je v naš prostor prišel iz tujine, pa je Božiček – jaz mu rečem kokakola Božiček. V rdečih hlačah, jakni in kapi z belim cofom nima z našo kulturno dediščino prav nobene zveze. Božička v taki obliki na Slovenskem niso nikoli praznovali, res pa je, da so v mestih in meščanskih družinskih okoljih v srednjih in zgornjih družbenih slojih poznali božična obdarovanja za otroke in ta darila je nosila nevidna oseba, ki so ji rekli Jezušček in ne Božiček. Sem in tja so sicer tudi uporabljali besedo Božiček, ampak v glavnem je bil to Jezušček. Darila je torej prineslo novorojeno dete, vendar se v dojenčka pač nihče ni našemil. Tudi meščansko božično obdarovanje je razmeroma mlad pojav, saj izvira iz časa med obema vojnama; začelo se je po prvi svetovni vojni in je ostalo glede vsebine daril na ravni Miklavževega obdarovanja, čeprav so bila darila za božič nekoliko bolj uporabna: podarjali so oblačila in podobno. Miklavževa darila pa so bila, kot sem že rekel, bolj naravnana k naravi, darila so bila sadje, jabolka in plodovi, kot so lešniki, orehi. Ljubljana je že ves december okrašena – kako to vpliva na agresije, trgovskega praznovanja. Če pogledamo s tega vidika, potem danes božično-novoletni prazniki niso več prazniki ljudi, ampak so predvsem prazniki trgovcev, ki se v tem času znebijo zalog in s tem ustvarijo dohodek. In ko se sprehajamo po večjih nakupovalnih centrih, se človek sprašuje, ali nam je res tako hudo v naši državi, ali imamo res takšne socialne oziroma finančne probleme, ko pa se v trgovine valijo množice, med policami bleščečih se trgovin pa se vijejo kače ljudi. Jasno je, da sta danes vsa ta razsvetljava in blišč odraz globaliziranega sveta in verjetno bi bilo nelogično, da bi v Sloveniji izstopali in okrasili Ljubljano, Maribor in druge kraje šele en teden pred božičem. Verjetno zaradi tega ne bi poželi velikega odobravanja. Jaz sem, kot že rečeno, bolj zagovornik postopnega doživljanja praznika. Kako se stopnjuje praznično vzdušje? Poglejte, to je mogoče ilustrirati s primerom: v tradicionalni družbi so se ljudje dejansko na praznik pripravljali zunanje in notranje, to se pravi na ravni materialnega sveta in na ravni svoje duhovnosti in globine. To se je dogajalo na različne načine. Čim bolj se je bližal praznik, bolj so prostori v hiši dišali. Kakšne vonjave so bile