in odpusta stanovalcev, je njen vpliv na kakovost življenja in dela in na odnose med svetovi stanovalcev, delavcev in svojcev dokaj omejen. Razvoj domov za stare pri nas bomo preučevali glede na obdobja v procesu profesionalizacije socialnega dela. Glede na to, da je bilo že poimenovanje ustanov za stare ljudi v vsakem obdobju samo po sebi zgovorno in je odražalo odnos družbe do starih ljudi, navajamo za vsako obdobje tudi imena, ki so bila takrat v rabi. Na podlagi podatkov, ki smo jih zbrali z raziskavo, lahko razvoj naših domov razdelimo na 1. obdobje špitalov, sirotišnic in ubožnic (do razpada stare Avstrije l. 1918); 2. obdobje ubožnic in hiralnic (od začetka stare Jugoslavije do konca druge svetovne vojne, 1918–1945); 3. obdobje hiralnic in zavetišč (»pionirsko« obdobje, 1946–1950); 4. obdobje diferenciacije opravil v domovih za stare in onemogle (1951–1965); 5. obdobje postopne profesionalizacije domov upokojencev (DU) ali starejših občanov (DSO) (1966–1991); 6. obdobje standardizacije nalog v domovih starejših občanov ali upokojencev (1992–1999); 7. obdobje opuščanja značilnosti totalne institucije in prehajanja domov za stare ljudi v socialne institucije (po 2000). Za vsako obdobje bomo najprej na kratko predstavili temeljne značilnosti sistema socialnega varstva in socialnega dela (z vsakokratno stopnjo profesionalnosti), sledili bodo splošni podatki o stanju domov v tistem času. Razmere bomo ilustrirali s podatki iz konkretnih domov in nato opisali socialno delo v domovih v tistem obdobju. Pri tem se bomo omejili le na čas po drugi svetovni vojni.