ABBAS KIAROSTAMI - SREČALA SEM MISLECA Življenje ti včasih nameni srečanja, ki te lahko v nečem spremenijo. Pred dobrim letom sem na ekranu opazovala moškega občutljivih oči pod temnimi očali med umirajočimi otroki v Ugandi. Svetovno znani iranski režiser, ki mu je več do dokumentarca o vsakodnevnem umiranju zaradi Aids-a kot do kakršnekoli prestižne nagrade. Leto kasneje sem tega moškega srečala v Gorici na festivalu Amidei in vem, da je to eno tistih srečanj, ki ti jih življenje nameni, da vidiš nekaj, kar je v tebi vedno bilo. O Kiarostamiju režiserju se je ogromno pisalo, o njegovi ljubezni do prikazovanja človekovega dostojanstva, potrebe po svobodni izbiri (tudi samomora: “Vprašanje svobode samomora in posledične polne in zavestne odločitve za življenje, je vprašanje, ki me spremlja vse življenje. Če se odločiš za življenje, potem kako ne videti letnih časov, narave okrog sebe?”). Kiarostami in njegovi odprti prostori: črnina na platnu, nedorečeni filmski zaključki, nadaljevanja zgodbe, pavze med pripovedjo, ljubezen do navadnih ljudi, ki postanejo protagonisti njegovih filmov, kjer ni prostora za profesionalne igralce, ki FRANCO GIRALDI: “REŽISERSKI POKLIC JE RAZVADA” Med enim razbeljenih popoldnevov, ki sem jih na srečo preživljala v klimatiziranem kinematografu, izvem za predvajanje filma, ki ni vključen v festivalni program: “La giubba verde” Franca Giraldija, rekonbi ne mogli prikazati resničnosti zgodb, ker se jim slednje niso zarisale v meso. O vsem tem in o mnogočem drugem se je o Kiarostamiju na dolgo in široko že pisalo. Meni sta srečanje z njim na festivalu v Gorici in predvsem kasnejša mirna večerja v ožji družbi pomenila srečanje z nekom, ki ga lahko nazivam za misleca. Abbas Kiarostami ni le svetovno priznani filmski režiser (Zlata palma v Cannesu za “Okus češnje”, nagrada žirije v Benetkah za “Veter nas bo odpeljal” in neštete druge nagrade), pač pa tudi pesnik, fotograf, slikar in gledališki režiser. Pesnik trenutkov, fotografskih Foto Bumbaca utripov v naravi in v človeški psihi, ki jih izpove v par besedah, (A.Kiarostami, prevod iz perzijščine iskalec čistosti, onstran nepotrebnih R.Zipoli) besed in razlag. “Gre za momente, ki jih ne moreš posneti z nobeno E’ stato colto tehnologijo, le z besedo”. Le bralec e lasciato per terra lahko daje svoj subjektivni pomen un fiore npr. drevesnemu listu na belini sne- non abbastanza profumato. ga, o katerem piše pesnik. Slednji (A.Kiarostami, prevod. R.Zipoli) mu te podobe le ponuja, brez razlage, brez želje po kaki univerzalni Omenim mu Ungarettija in njegorazlagi. vo željo po odstranitvi nepotrebnega, njegovo opazovanje drevesnih liLe ferite di mille aghi stov, ki mu je sorodno. Sam pa mi v su una stoffa di seta. mirni angleščini spregovori o tem, da bi morali postati kot otroci; leti ne potrebujejo toliko besed, razlag, omejevanja svobode. Kiarostami je obseden z iskanjem harmonije, čistosti. Njegove črnobele fotografije so samo in izključno narava pod snegom. Golo drevo v daljavi s svojo senco, drevesne krošnje, stopinje po snegu, samotni pes, ki stopica po njem. Spregovori mi o svoji hiši izven kaotičnega 17-milijonskega Teherana, ob vznožju gora, na katere se pozimi povzpne, da slika belino naokrog. “Nikoli ne slikam spomladi ali poleti. Zanima me energija narave, ki jo je občutiti v hladnih mesecih, očara me sneg, ki pooseblja lepoto in pokrije vse, kar je grdega, blizu so mi samotna drevesa, pasji lajež med belino. Pred par meseci sem razstavljal v Londonu. Ogromne povečave fotografij same beline in dreves. Opazoval sem obraze obiskovalcev, kako so se tem drevesom približevali, kako so se odzivali na vso to belino okrog njih”. Ko zapisujem te utrinke, se spomnim tudi utrinkov iz življenja, ki jih je Kiarostami nakazal nekaj ur prej, med tiskovno konferenco: kako je pisal pravljice, ilustriral knjige za otroke, kako se je zaradi svoje nestanovitnosti oziroma želje po iskanju približal fotografiji, kako med Revolucijo v Iranu štiri leta ni smel fotografirati in je zato vzel kamero v roke. “Fotografija me še vedno izredno fascinira. Pri filmu moraš razlagati zgodbo, pri fotografiji pa si povsem svoboden. Ti in tisti, ki tvojo fotografijo gleda in se potem sam, miselno povsem svobodno izraža. Želim si takih filmov, ki bi bili kot fotografije, želim si pripovedovati malo stvari in na direkten način”. Omenim mu eno njegovih poezij, v kateri istočasno blagruje in sovraži, kogar ga ni naučil sprostitve: Non so se devo ringraziare o biasimare chi non mi ha insegnato a rilassarmi. (A.Kiarostami, prevod R.Zipoli). Kiarostami, četudi mirno in urejeno, stalno, neprenehoma ustvarja, ustvarjanje mu pomeni komunikacijo, potrditev, da obstaja. Drznem si: “Daleč od perzijske filozofije....”. “Ja, gotovo nisem idealni Perzijec...” in se posmeje v eleganci svojega lepega perzijskega obraza. Kar se mi je najbolj vtisnilo v spomin, poleg imena Vida v perzijščini, je dejstvo, da ni Kiarostami v nobenem trenutku, ne med tiskovno konferenco kot tudi ne med prostim časom, izrekel besede “jaz”.