"Ne vem. Nikoli si nisem želela drugega. Mislim, da imam to v genih. Vse moje sorodstvo po očetovi strani je malo 'premaknjeno'. Papa je izdajal z roko napisan 'časopis', poln zabavnih zgodbic, verzov, šal in risb, pisal je tudi note. Stric je poučeval klavir v glasbeni šoli, igral v plesnem orkestru in bil znan pripovedovalec šal na raznih prireditvah. Teta je zelo lepo risala in še lepše igrala na harmoniko. Druga teta je igrala v vaški gledališki skupini in je takoj po vojni uspe š no opravila avdicijo za nanovo ustanovljeno Slovensko gledališče v Trstu. Žal je zatem hudo zbolela in bolehala kar nekaj let, tako ni bilo nič iz njene igralske kariere. Vsi ti moji sorodniki so bili v tem, kar so počeli, samouki. In moj prvi nastop je s e veda povezan z njimi. Stara sem bila dobra štiri leta, ko so na nekem vaškem skednju pripravili program za Silvestrov večer. Stric je bil Staro leto, ob polnoči pa sem prišla jaz kot Novo leto. Še danes znam priložnostno pesmico, ki sem jo morala takrat p ovedati. Napisala, seveda v verzih, jo je teta."