“Bila sem še rosnih let, ko sem se prvič v trebuhu začutila metuljčke. Zaljubila sem se v fanta, ki je bil drugačen od ostalih – namesto roka in metala je poslušal narodno-zabavno glasbo ter igral na harmoniko. Vedno, ko sva se srečala na zabavah, sva skupaj preplesala vso noč. Potem pa je nekega dne harmonika utihnila, saj si je našel drugo. Zapustil me je kot staro cunjo, ki ni več uporabna. Še preden pa se je njegova avantura z njo končala, sem tudi jaz spoznala novega fanta, ne harmonikarja in ne super plesalca, ampak povprečneža iz množice fantov, ki me ima resnično rad. Ko je moj harmonikar prekinil zvezo s svojo punco, je končno dojel, kaj je izgubil, ko me je zapustil. Od takrat se ne more sprijazniti, kako otročji je bil, da me je izpustil, ko sem bila še kot neutrgan cvet. Zdaj se še vedno srečujemo na zabavah in vedno znova in znova me prosi za ples, saj sta ples in zvok harmonike vse, kar je ostalo od najine najstniške ljubezni.” Ančka