Čeprav je demokratsko obarvan ameriški kongres sredi tega meseca ignoriral poziv predsednika Georgea Busha, naj pokaže razumevanje za žepe Američanov, ki plačujejo vse dražje gorivo za svoje jeklene konjičke, je bolj ali manj jasno, da bo pri poseganju v arktična bogastva glavno violino igral ekonomski in ne okoljevarstveni interes. Biti plat okoljskega zvona zaradi nenasitnih naftnih družb na daljnem severu je morda še prehitro, nenazadnje je Bush sam razkril, da se v Mehiškem zalivu dokazano skriva skoraj desetkrat več nafte kot po ugibanjih Geological Surveya na Arktiki, a je ta tolažba samo začasna, saj je lov za zakladi pod topečim se ledom komajda odprt in posledice nepredvidljive. Država, ki je v skladu s konvencijo Združenih narodov o razširitvi priobalnega gospodarskega pasu na 200 milj uradno zadnja postavila zahteve po arktičnih območjih, bo z vrtanjem očitno začela prva. Washingtonska administracija je namreč zavrnila poskuse okoljevarstvenikov, da bi zaščitili tamkajšnje ogrožene vrste, predvsem polarnega medveda, in lovopust na tekoče zlato se začenja na arktični Aljaski.