Teodora je stopala po ozki stranski cesti, ki je držala navkreber, na hrib, precej strma in polna skal. Peščena, skalnata cesta se je zvijala po hribu, brez določenega razloga, ki bi si ga človek predstavljal, razen da so bili tu pa tam dokazi, da namen mora biti. Pesek v mehkejših delih med skalami je bil zmlet od avtomobilskih gum. Teodora je bila odločena, da bo šla po tej poti. Bila je vsa toga od odločnosti in namena, medtem ko je hodila. Včasih se je nagibala naprej, ker je bila pot bolj strma. Včasih so ji suha usta goltala. Včasih sta se ji rjavi usnjati loputi nosnic na zraku sprijeli iz obupa. Hodila je med borovci ali hojami, vsekakor med neko vrsto majhnega iglastega drevja, zakrnelega in temnega, ki je imelo v oblasti ta del zemlje. Živalsko življenje se je gibalo v podrasti temnega, posušenega vejevja in iglic ter trdih, bodičastih reči in rumene trave. Majhne jase je v celoti prekrivala izsušena trava, ki je med valovanjem spuščala čuden rezek zvok, kadar je pihal veter. Teodora je lahko vohala prah. Lahko je vohala razširjajoči se zadah svojega telesa, ki ni bil nič več kisli, navadni vonj človeškega telesa v zaprtih prostorih, temveč meso brez sramu, na katero sta se usedla prah in sonce. Šla je. Smehljala se je nad tem odkritjem svobode.