Kot štorovke sta mišljeni prava štorovka ali mraznica in mala štorovka ali jelševka, da ne bi prišlo do posploševanja in bi jedli kar vse gobe, ki rastejo na štorih. Prava štorovka ali mraznica je rumenkasto ali umazano sive barve ter je posejana z rjavo-črnimi luskicami. Med klobukovim robom in kocenom je pri mladih mrena, ki pozneje poči, a zapusti na kocenu obroček. Raste jeseni v velikih skupinah po trhlih štorih in koreninah. Podobno velja tudi za malo štorovko ali jelševko, le da je klobuk cimetno-rjav, na robovih temnejši in voden. Raste kakor žveplenjača, s katero jo lahko zamenjamo, večkrat z njo celo pomešana, zato je treba dobro paziti na razlike. Če pri določevanju štorovk upoštevamo, da imajo obstojen obroček in luskice po betu, ne more priti do nevarnih zamenjav. Nekatere podobne vrste gob iz rodu kučmic so smrtno strupene, vendar nimajo luskic na betu, uspevajo pa samo na štorih iglastega drevja. Napite z vodo imajo prosojno obrobje, tako da skozi meso klobučka prosevajo lističi. Velja pa naj opozorilo, da surove niso užitne in jih je potrebno dobro toplotno obdelati. Pri starejših štorovkah kocen ni uporaben, najboljše pa so, dokler je med klobukovim robom in kocenom še mrena. Malo štorovko pa lahko tudi uspešno umetno gojimo in je zelo cenjena. Nabiramo cele šope gob in klobuke ločimo od pecljev šele tik pred pripravo. V prodaji so te gobe zelo poredko, mogoče večkrat vložene v kis, v hladilniku se ohranijo nekaj dni, s sušenjem in zamrzovanjem si ni vredno delati opravka, so pa odlične vložene v kis. Štorovke so vsestransko uporabne, saj se lahko pripravijo na najrazličnejše načine podobno kakor večino drugih gob.