da je njegove knjige inkvizicija ponekod prepovedala – pa ne zaradi tega, ker je bil musliman, temveč izrecno zato, ker je bil racionalist. Kako naj pojasnimo diskrepanco v Peklu? Menim, da jo moramo poskušati razumeti kot del kontradikcij v sami Dantejevi ideologiji, saj izhajajo iz dejstva, da Dante izrazito oziroma silovito predstavlja tisti trenutek prehoda v evropski misli, ko srednjeveška episteme še vztraja tik pred zlomom, preden jo izpodrine humanistična intelektualna revolucija. Mohamed je vedno znova kruto kaznovan, ker so prevladujoči tokovi srednjeveškega krščanstva v islamu videli najnevarnejšo med vsemi herezijami in so razglasili preroka islama za najhujšega heretika. Ibn Rušda, ki ga je s pomočjo inkvizicijskih oblasti obsodil vrh srednjeveškega krščanstva, so kljub vsemu zelo spoštovali racionalističnim razpravam naklonjeni krogi; njegove knjige so prepisovali in tihotapili iz enega samostana v drugega. Dante je še bredel v verski metafiziki, toda ni se mogel povsem upreti težnji, ki je sčasoma polno zacvetela v intelektualno renesanso. Zavedal se je, da so številni veliki evropski misleci zaradi srečanja z deli mož, kakršna sta bila Ibn Rušd in Ibn Sina, mogli poiskati pot nazaj v prvotno grško misel. Zato je poskušal izdelati topografijo pekla, ki bi razdvojenim vdanostim izkazala dolžno spoštovanje. Še bolj izstopa navzočnost Salah ad-Dina (»ločen sam od sebe«), ki so ga v poznejših stoletjih na veliko sramotili v krščanskem svetu, ker je bil pravzaprav poveljnik arabsko-islamskih sil, ki so se postavile proti krščanskim križarjem. Dante se komajda ozira na to svetohlinstvo in izreka »sodbo« o »velikih muslimanskih kraljih in filozofih« in o preroku islama, ki je z gledišča ortodoksnega krščanstva notranje nekoherentna. Moj literarnokritiški poudarek je, da odlomka o Mohamedu ni mogoče brati zunaj tega razpona izjemne kompleksnosti. Metodološki poudarek v foucaultovskem jeziku je, da reprezentacije Mohameda, ki je proizvedena v diskurzu krščanske binarnosti med vero in herezijo, ne moremo izločiti in jo premestiti v povsem drugačen diskurz »orientalizma«, ki je – če sploh obstaja in četudi občasno uporabi religiozne oblike ideološke interpelacije –, posvetna vednost. Dantejeva obravnava Ibn Rušda – ki ga postavlja vsaj ob bok Sokratu in druščini in je do njega nasploh bolj prizanesljiv – nam tudi pokaže, da pesnik ostro loči med vero in herezijo, ne pa med 67