Toda z zaupanjem je konec. Zakaj Salija Berisho, ki je bil še nedavno simbol albanske postkomunistične demokracije, v državi nenadoma razglašajo za gangsterja 001, zažigajo njegove slike in ga kamenjajo? Po zadnjih podatkih so prebivalci v propadle zasebne hranilnice vložili dve milijardi in pol dolarjev. Finančnim čudodelcem je prihranke zaupala skoraj vsaka albanska družina. Ivan pravi: "V hranilnici Sude sem izgubil štiri tisoč dolarjev. No, pravzaprav jih nisem. Samo z obrestmi sem v zadnjih dveh letih dobil več denarja. Pred štirimi leti so bile obresti stoodstotne, konec lanskega leta pa se je vložek povrnil že v treh mesecih." In ljudem se je zavrtelo v glavi. Najprej so z denarjem, ki so ga dobili od obresti, gradili hiše (v Sloveniji si kot hišo predstavljamo lično enonadstropnico, za katero smo se pripravljeni odrekati vse življenje, hiša v Albaniji pa je pritlična, približno 70 kvadratnih metrov velika kocka z vrati in tremi okni). Ko so videli, kakšne obresti ponujajo hranilnice, so mnogi imetje spet prodali, da bi zaslužili še več. Ko so konec januarja propadle tri zasebne hranilnice, so ljudje ponoreli. Ni jim bilo jasno, kako je lahko po štirih letih propadlo nekaj, kar je do takrat delovalo skoraj brezhibno. "iveli smo v popolni iluziji. Vedeti moraš, da v Alabaniji ni proizvodnje, oblast se pred svetom hvali, da je 95 odstotkov industrije privatizirane, toda to pomeni, da so skoraj vse tovarne zaprte. Ljudje odpirajo le barčke, restavracije, igralnice in penzione ob obali. Bili so navajeni udobno živeti z dvesto dolarji mesečne rente, moški smo polovico zapravili v lokalčkih ter razpravljali o politiki, italijanskem nogometu, priredili smo izbor za miss Evrope in hvalili predsednika Berisho. Nihče ni delal, zdaj, ko se je privid sesul, pa ne vemo, kako naprej."