Odločitev predsednika vlade, da dr. Rupla obdrži na položaju, je bila tvegana še zaradi nekaj razlogov. Dr. Rupel je pač velika osebnost, znotraj te veličine pa lahko zaznamo nekaj protislovij. Dr. Rupel bi bil hkrati državnik in državljan. Opravljal bi državniške posle, hkrati pa bi početje države komentiral kot neodvisni analitik. Hkrati bi bil na oblasti in v civilni družbi. Uredbe bi objavljal v Uradnem listu, razmišljanja pa v publikacijah Nove revije. Godi mu, da se giblje znotraj sistema, torej na samem vrhu sistema, hkrati pa bi bil del svobodomiselne neformalne scene. Ko pride v Mladiko, na sedež zunanjega ministrstva, se počuti kot doma. Če kdo, se je dr. Rupel v vladnih sobanah počutil kot doma. In ko pride v druščino kolegov iz Nove revije, si oddahne in si reče: tako, zdaj sem pa doma. Bil bi javni uslužbenec, torej public servant, nekdo, ki služi javnosti. Vendar bi bil hkrati tudi sam del te javnosti. In kot del javnosti bi motril in ocenjeval poslovanje države. Je osebnost, ki v sebi združuje več vlog. S tem povzroča nesporazume. Na pisemski papir, ki nosi vse simbole ministrske funkcije, je pisal pikre osebne komentarje kadrovske politike predsednika vlade. Časopisne komentarje o svojem ministrskem ravnanju je razumel kot problematično početje, normalno pa se mu je zdelo, da na uradnem spletnem naslovu ministrstva za zunanje zadeve sam komentira uredniško politiko časopisov. Kot civilnodružbeni aktivist je v večernih urah goreče podpiral projekte, ki jih je vodil v svojem službenem času. Dr. Rupel je bil hkrati del vladajoče strukture in del gibanja, ki je vladajočo strukturo postavljalo pod vprašaj. No, zgodilo se je že, da je bil hkrati del vladajoče strukture in del gibanja, ki je hvalilo politiko vladajoče strukture. Je človek odra, ki občasno skoči v parter, da bi napisal recenzijo dogodka, ki teče na odru. Skuša združiti prijetno s koristnim. Ko so bile volitve, je kandidiral za državni zbor. Pač, državni zbor je epicenter političnega življenja. Pred tokratnimi volitvami pa je ustanavljal drug zbor, Zbor za republiko. Tudi ta zbor naj bi bil nekakšna središčna točka družbenega dialoga. Seveda, v državnem zboru se dialog na neki točki konča. Konča se, ko pride na vrsto glasovanje. Zbor za republiko je mišljen drugače. Dialog naj bi trajal in trajal.