Zelo sem se angažiral pri tem, da je na zboru nastopil Milan Kučan in njegov govor je bil edini, za katerega zamisel in temeljno vsebino sem mu izdelal jaz. Še zdaj sem ponosen na stavek (ki sicer ni povsem originalen), da ni svoboden tisti narod, ki ne priznava svobode drugemu narodu. Srbi so kar prav razumeli to temeljno sporočilo Cankarjevega doma, čeprav so raje citirali tisto misel, da se v Starem trgu brani avnojska Jugoslavija. Zdelo se jim je nekaj nezaslišanega, da slovenski narod, ki so ga pogosto hvalili in občudovali, stopi na stran Albancev, ki jih ne štejejo za sebi enakopravne ljudi. To je bil temelj protislovenskih demonstracij v Beogradu. Kučan je pozneje velikokrat obžaloval ta svoj nastop, ker se je zavedal, da je z njim izgubil možnost vpliva na beograjske prijatelje, znance in politike. Ko sva se nekoč pogovarjala o tem in je potožil, da bi se moral takrat izogniti nastopu, sem mu dejal, da mu ne bi nič pomagalo, če bi takrat govoril Miloš Prosenc ali jaz. »Ali bi naju pustil na cedilu, ko bi nas napadli iz Beograda?« Odgovor je bil seveda negativen. Milan Kučan ne bi nikoli dovolil, da bi nekdo drug iz slovenskega političnega vodstva zastopal bolj radikalno in čisto nacionalno stališče od njega. Spominjam se njegove reakcije, ko je France Popit v Kopru z vsemi topovi napadel osnutek zveznih ustavnih dopolnil (takrat mu je pri pisanju govorov pomagal Viktor Žakelj). Hitro je objavil svojo razpravo z vodstva ZKJ, kjer je bil do teh dopolnil še ostrejši. Primer je zanimiv tudi zato, ker je Popit po zborovanju v Cankarjevem domu očital Kučanovemu vodstvu ZKS, da je nacionalistično. (4. oktober 1992)