Tako se v nekem okolju izoblikuje prepoznaven stil življenja. Med poklicnimi preučevalci tega stila se znajdejo tudi posamezniki, ki si nadenejo visoko zveneči naziv - umetnik. Lahko bi napisali študijo o tem, da imamo tudi med umetniki normalne in nenormalne osebke. Normalni so tisti, ki jih določen sistem prenaša, ker hvalijo dosežke, smotrnost in red, odlične odnose med ljudmi, dosežke v gospodarstvu, napredek v zdravstvu in šolstvu. Ta segment družbe je dobil naziv lojalne opozicije. Doseže visoke časti v družbi, akademske naslove, potuje na kongrese. Pametna družba jih celo podpira, se ponaša z njimi. Neprijeten pa postane tisti umetniški pol, ki razkriva ozadja afer, prerivanja v vodstvu države, kaže s prstom na socialne razlike, obeša na veliki zvon število samomorov, razpravlja o alkoholizmu in zasvojenosti, vso pisano paleto socialne patologije. Sem bi prištel še zavožene investicije, razsipništvo, nepotizem. Končno tudi najbolj zagrizeni sprevidijo, da je potrebno sprejeti nekaj, kar se imenuje “pravila igre”. Šele v tem trenutku se tak posebnež uspe vključiti v normalno življenjein ga sprejme tudi okolje. Dejali bi, da je postal normalen. To je pač davek, ki ga mora plačati posameznik okolju, ko prej ali slej spoznamo drug drugega do obisti.