Pisati (beri: hvaliti ali grajati) o slovenski kinematografsko-distributerski sezoni je strahovito nehvaležno oziroma neproduktivno delo, saj kinematografsko-distributerska logistika tako rekoč ne obstaja. Filmi k nam pač prihajajo, kakor radi rečemo, »po defaultu«. Kar uspe v Ameriki, mora tudi pri nas; filmi ameriških majorjev padejo distributerjem v naročje avtomatsko, ti jih predlagajo prikazovalcu, ki jih na spored uvrsti ali pa ne. Le Variety je treba odpreti, preveriti aktualni box-office in zadeva naj bi bila rešena; ob tem vsi pozabljajo, da profil slovenskega gledalca seveda ne ustreza profilu ameriškega. Povedano na kratko, programska logistika edinega rednega ljubljanskega prikazovalca ne obstaja (ne prej, ko so imeli uradnega programskega vodjo, ne zdaj, odkar so jo nagnali), se pravi, da lahko pišem le o sezoni ameriškega studijskega filma, kar pa se mi, milo rečeno, ne da.