Ne drži pa tisto o "teoriji obubožanja", na kateri je mojster tako odločilno gradil. Dežela postaja bogatejša. Na splošno postajajo vsi bogatejši, ne pa revnejši. Čeprav je revščina nekaj relativnega in se življenjskega sloga delavcev ne da primerjati z življenjskim slogom kmetov, ker so njihove potrebe, želje in zadovoljstva čisto drugačna, vseeno lahko rečemo, da je v Nemčiji leta 1900 manj bede kakor 1850. Vsaj če primerjamo številki tistih, ki živijo v skrajni stiski. Ljudi je veliko več, skoraj dvakrat toliko kot leta 1850. In vendar jih ogromna večina ne trpi stiske. Koliko so srečni, je drugo vprašanje, na katero ni moč zanesljivo odgovoriti; sreča in nesreča se ne dasta meriti. Je dobro, da je več ljudi in med njimi manj revnih? Naj novo industrijo hvalimo ali grajamo, ker to omogoča? ... Lahko rečemo samo tole: izučen delavec, ki ima delo, v Nemčiji 1890 nikakor ne živi mračno in brezupno. Marsikaj mu še manjka. Vendar se zaveda, da ima svojo ceno. Počasi dobiva pravičnejši delež na tistem, kar ustvarja s svojim delom. In prave lakote, kakršna je divjala leta 1847 v Šleziji in Vzhodni Prusiji, ni več.