ako je vzkliknil goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, potem ko se je po mogočni zahvalni pesmi ob radostnem pozvanjanju zvonov nepričakovano prikazal v prezbiteriju župnijske cerkve Sv. Ivana v Gorici, da bi še sam čestital msgr. Cvetku Žbogarju ob njegovem biseromašnem slavju. Prav zato, ker g. nadškof pozna skromnost msgr. Žbogarja, ga je presenetil z nenapovedanim obiskom in iz srca dejal, da se mu je prišel zahvalit za vse, kar je plemenitega, dragocenega napravil v teh šestdesetih letih mašništva, ko je vzgojil celo vrsto semeniščnikov in dijakov, podelil množico prvih obhajil, poročil veliko parov, krščeval in pospremil vernike v večnost. Msgr. Žbogar ob svojem opravljenem delu lahko z mirnim srcem reče, da njegova duša hvali Gospoda, mi pa se moramo zahvaliti Bogu za njegov duhovniški dar, saj vemo, da je dandanes imeti duhovnike res ogromen božji dar. Msgr. Žbogarju se je zahvalil tudi za vse to, kar je dal naši narodni skupnosti, in pozval prepolno cerkev mladih, odraslih in starejših vernikov, naj ohranijo vero, saj le tako bomo še živi, drugače bomo v sedanji resničnosti kot skupnost izginili. Hudomušno, kot le g. nadškof zna, je še pristavil, da mu nihče ni povedal, kako naj