Nastanek cerkvene pesmi je v tesni zvezi s sprejemom krščanstva. Med liturgičnimi pravili je bil že od začetka govor o petju v zvezi s pridigo, kasneje se je to preneslo tudi na druge verske slovesnosti, predvsem na praznike, ki so jih na veliko uvajali v XIII. in XIV. stoletju. Močan impulz so pomenili marijansko čaščenje in stiske, ki so prizadevale ljudi od XV. stoletja dalje (kuge, vojske in Turki). Na tem področju se je cerkvena pesem v svojem razvoju tudi najbolj laicizirala. Videti je, da je najstarejša oblika cerkvene pesmi na Slovenskem tako imenovani "kirielejson". Tisto, kar se danes strokovno tako imenuje, je bilo začeto še v času naseljevanja Slovencev (VIII. stoletje). Pobuda za nastanek je bila v občutju hvaležnosti poganskemu bogu, zaradi česar so prvi znani primeri izrazite pesmi v hvalo božjo in v zahvalo. Strukturno se je slavilni klic obdržal tudi po sprejemu krščanstva; prevzel je litanijsko petje s stalno formulo kot odpevom (Kyrie eleison). Glede na različne namene razločujemo več vrst kirielejsona. Prvi in najstarejši je ustoličevalni zahvalni krielejson, s katerim so navzoči, kakor poroča Schwabenspiegel, "hvalili boga in stvarnika, da je dal njim in njihovi deželi kneza po njihovi volji". Za njim sta se razvila prošnji predpridižni klic (invokacija) in slavilni klic k sveti trojici, ki sta se uporabljala v liturgiji. V tesni zvezi z njima je litanijski prošnji klic, ki se je v razvoju razširjal in omogočal nastanek samostojnih pesmi. Starost kirielejsonov potrjuje njihova ritmična struktura, ki jasno kaže ostanke dolge pripovedne vrstice. Takšna je na primer predpridižna invokacija v stiškem in goriškem zapisu (XV. in XVI. stoletje), kar razkriva svojevrstno kontinuiteto in tradicijo.