Že takoj na začetku sem omenil, da se nam je ponudila redka prilož nost, namreč, Jeanneau-ja je bilo treba prepeljati od Izole do Krka. Ker življenje ni potica, kot pravijo nekateri iz našega uredniš tva, je ta čast pripadla prav meni. Vremenska napoved je bila vse prej kot ugodna (močan jugo) za smer, v katero smo se podali, pravzaprav najslabše kar je sploh mogoče. No, razvilo se je še slabše, kajti ob Istri do Pule nas je resnično pričakal jugo z dober meter do dva visokimi valovi, nato se je veter obrnil bolj proti zahodu in delček Kvarnerja smo pluli z valovi v krmo, nato pa je, kot v slabi komediji, zapihala burja in zopet smo imeli močan veter v premec. In da življenje le ni tako črno, kot izgleda na prvi pogled, smo spoznali čisto na koncu, ko smo bili že skoraj na Krku, kajti presenetila nas je bonaca in morje, mirno kot olje. Kakšni so bili občutki med plovbo? Za tiste z dobrimi želodci nič posebnega, tistim s slabimi pa je slabo že, ko kaj takšnega preberejo. No, pa saj nas je bolj zanimalo obnašanje barke kot želodcev. Priznati moram, da sem med potjo večkrat hvalil boga, da je Prestige 32 po zasnovi poldeplasmanska barka. V praksi to pomeni, da je nekaj hitrosti žrtvovane na račun boljšega obnašanja na valovih. Rezultat je ta, da smo lahko v teh hudih pogojih in ob predpostavki, da je krmar (moja malenkost) hitro reagiral z ročico za plin, pluli s hitrostjo med dvanajst in štirinajst vozlov brez prehudega zabijanja v valove. Ko smo imeli veter v krmo in pluli z valovi (dolgimi), se je hitrost gibala okoli devetnajstih vozlov, medtem ko smo po mirnem morju z lahkoto dosegli dobrih 26 vozlov in potovali z dvaindvajsetimi pri 3.400 obratih/min. Rezultat tega rodea na vodi je bil, kar se barke tiče, presenetljivo dober. Prav noben vijak se ni zrahljal, nič ni pričelo škripati in vso pot je popolnoma vse delovalo brezhibno. Kakšen laik bo morda pomislil, da je to logič no, vendar, pozor! Ni!