Pred tem pa je ta tradicija opisana z naslednjimi besedami: Liberalna vlada je naredila prvo večjo napako, ko je pristala na to, da kljub ustavnemu načelu ločenosti Cerkve od države sprejme RKC za sogovornika pri snovanju šolske reforme. (Spomnimo se, v t.i. beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji je država brez sramu zapisala prvo kapitulacijo: 'V okviru pogajanj med državo in rimskokatoliško cerkvijo je bil v letu 1994 izoblikovan tudi predlog, da bi se v okviru družboslovno-humanističnega sklopa izbirnih predmetov oblikoval predmet religija in etika'.) Ne vem sicer, zakaj se je tedanja vlada odločila začeti pogovore z RKC, prepričan pa sem, da sedanja podmizna pogajanja o verouku v javni šoli niso nadaljevanje tradicije pogajanj o predmetu religija in etika, ki so potekala v okviru nekdanje podkomisije za vzgojo in izobraževanje pri mešani krovni komisiji za ureditev odnosov med katoliško cerkvijo in državo. Na teh pogajanjih, na katerih sem tudi sam večkrat sodeloval, in o katerih obstajajo zapisniki, ni vladni del podkomisije nikoli pristal na to, da bi se bilo o predmetu religija in etika mogoče pogajati kot o konfesionalnem verskem pouku, za katerega se je tedaj zavzemala katoliška cerkev. To pa zato, ker bi bil tak predmet, iz podobnih razlogov kot verouk (zahtevane pristojnosti Cerkve glede določanja učnih vsebin, učbenikov, izobraževanja učiteljev), v nasprotju z idejo laične šole in ustavnim načelom ločitve Cerkve od države (vsaj kakor ga v zvezi z javno šolo razlagajo v Franciji in ZDA). To je bil tudi eden od pomembnih razlogov, zaradi katerih je katoliška cerkev takrat pretrgala pogajanja. Na drugi strani pa tudi katoliška cerkev ni nikoli sprejela izbirnega predmeta religija in etika kot kompromis, o katerem se toliko govori in ki naj bi bil kronski dokaz popuščanja Cerkvi. Prav nasprotno, izjave njenih najvidnejših predstavnikov pričajo o tem, da temu predmetu nasprotuje, četudi si obenem navidezno paradoksno zelo prizadeva, da bi pri izobraževanju učiteljev tega predmeta imela katoliška teološka fakulteta vodilno vlogo. Ta predmet torej ni prišel v šolsko zakonodajo in v učni program kot kompromis med liberalno vlado in katoliško cerkvijo, temveč kot logična posledica sprejetja koncepcije izbirnih predmetov v osnovni šoli. Tudi če pogajanj med vlado in RKC ne bi bilo, bi ta predmet bil ponujen kot eden izmed izbirnih predmetov, saj ni nobenega utemeljenega razloga, da tisti učenci, ki želijo razširiti in poglobiti znanje o religijah, ne bi imeli enake možnosti kot učenci, ki si želijo poglobiti in razširiti znanje na nekem drugem področju (umetnost, tuji jeziki, računalništvo itd). Znano je tudi, da predlog o uvedbi tega predmeta v osnovno šolo ni prišel v državni zbor kot kompromisni predlog države in RKC, temveč izključno kot predlog vlade. Ta predlog je seveda vključeval tudi rešitve, o katerih sta se obe strani v pogajanjih strinjali, da niso sporne za nobeno stran, in za katere je vlada tudi po pretrganju pogajanj menila, da gre za dobre rešitve. Pri tem je treba poudariti, da je vladni del podkomisije v pogajanjih upošteval tudi stališča drugih verskih skupnosti, čeprav so bila to le pogajanja med državo in RKC. Tudi o tem obstaja dokumentacija.