Marsikaj bi bilo mogoče očitati tudi lahkotnemu premisleku strokovnjakov s šolskega ministrstva o zahtevnostni ravni predmetov družboslovno-humanističnega sklopa, ki je povsem različna, zato si upravičeno zastavljamo vprašanje, kako bomo vrednotili znanje, denimo, nemščine in francoščine ali celo latinščine v primerjavi s posamičnimi temami o življenju, smrti in sreči, srečanju z Bogom, božanskim, svetim ter v primerjavi z dosežki v govorni spretnosti, ki ji pravimo retorika. Obvezni izbirni predmeti so namreč del obveznega predmetnika, se ocenjujejo in njihova ocena vpliva na učni uspeh. Ker je marsikateremu otroku hudo breme že učenje angleščine, je mogoče zanesljivo trditi, da se bodo učenci in njihovi starši v takih primerih (in še zlasti na podeželju) rajši odločali za lažjo pot do uspešnega spričevala: izbrali bodo predmet, ki bo učencu povzročal najmanj težav. Ob neusklajeni zahtevnostni ravni posameznih predmetov družboslovno-humanističnega sklopa je povsem nedopustno, da je bilo parlamentu v popolnem neskladju z nacionalnimi prioritetami (če izvzamemo izbirni tuji jezik) naročeno in zapovedano, naj predmete omenjenega sklopa še nadalje definira. Izbirnost humanističnega sklopa je zdaj v novi zakonodaji predvsem fiktivna, saj bodo tako zaradi pomanjkanja sredstev kot zaradi pomanjkanja kadrov oziroma zaskrbljujoče nizke izobrazbene strukture osnovnošolskih učiteljev le redke šole svojim učencem zmogle ponuditi več kot tri izbirne predmete v posamičnem sklopu - kar črka zakona sicer dopušča. Si lahko humanistično izobrazbo in oblikovanje vrednostnega sistema sploh zamišljamo brez prave izbirne možnosti za pouk klasičnih jezikov, ki tudi v maturitetnem katalogu ne sodita med tuje jezike? Se Slovenci res lahko kar z zakonom odrečemo jeziku lastne preteklosti in jeziku antične filozofije kot temeljema splošno veljavnih moralnih norm in etičnih načel - tudi krščanskih? Da ne govorimo o drugih humanističnih predmetih, ki prav tako imajo svoje katedre in vedno več mladih diplomantov - česar za novi posebni predmet ne moremo trditi. Očitki, da bi morale enake zahteve kot za religiologijo veljati tudi za retoriko, ki ni znanost, niso utemeljeni. Študijska smer ali celo katedra za retoriko je nepotrebna, kajti govorniške veščine se je mogoče v kratkem času bolj ali manj priučiti ne glede na izobrazbeni profil. Naravoslovni predmeti, razumljivo, ne vzbujajo zanimanja politikov. Pristriči krila humanistiki pa je že preizkušena taktika in uspešna vzgoja za samocenzuro iz obdobja usmerjenega izobraževanja.