Tretji problem je v izbirnosti humanističnega sklopa predmetov, ki je v predlogu nove zakonodaje bodisi delna ali pa sploh povsem fiktivna. Zakon namreč določa, da smejo manjše osnovne šole z enim ali dvema oddelkoma - takih pa je večina - ponuditi samo po dva izbirna predmeta iz posamičnega sklopa. Vlada (in posledično parlament) tem šolam torej v celoti predpiše sklop humanističnih predmetov - religijo in tuj jezik. Si lahko humanistično izobrazbo sploh zamišljamo brez vsakršne izbirne možnosti za pouk klasičnih jezikov, ki tudi v maturitetnem katalogu ne sodita med tuje jezike? Se Slovenci res lahko v manjših krajih kar z zakonom odrečemo jeziku svoje preteklosti in jeziku antične filozofije kot temeljema splošno veljavnih moralnih norm in etičnih načel - tudi krščanskih? Da ne govorimo o drugih humanističnih predmetih, ki prav tako imajo svoje katedre in vedno več mladih diplomantov, česar za predlagani predmet ne moremo trditi. Naravoslovni predmeti, razumljivo, ne zbujajo zanimanja politikov. Pristriči krila humanistiki pa je že preizkušena taktika in uspešna vzgoja za samocenzuro iz obdobja usmerjenega izobraževanja.