Ko je leta 1978 ugledni profesor literarnih študij na kolumbijski univerzi objavil knjigo o zahodnjaških pogledih na Orient - Orientalizem (slovenski prevod pri Studia humanitatis, 1996), so burni odzivi z vseh strani napovedovali, da bo strastno in eruditsko delo za seboj povleklo niz študij, ki so v različnih disciplinah polemično nadaljevale raziskavo o reprezentacijah zahodnega imperializma in jih preoblikovale. Vpliv knjige je bil velik. Navsezadnje je spodbudil oblikovanje pokolonialnih študijev na zahodnih univerzah in posredno omogočil, kakor so pravilno zaznali kritični bralci z levičarskega miselnega spektra, da so se prek njih na stolice zahodnih templjev vednosti prebili nezahodnjaški potomci iz vrst pokolonialnih družbenih elit. Toda to v osnovi ne spremeni pomembnosti Orientalizma in naslednjih knjig (Palestinsko vprašanje, 1979; Pokrivanje islama, 1981; Kultura in imperializem, 1993) Edwarda Saida ter njihove osnovne misli, da so vse raziskave Orienta, še posebej arabskega sveta in islama izpuščale, zamolčale, kar "Arabec misli o sebi". Tako je v pogovoru h knjigi iz leta 1995 na vse polemične tone, ki so prihajali iz zahodnih akademij, iz arabskega sveta, iz judovskega lobija v Ameriki, ponosno zapisal, da je "Orientalizem angažirana knjiga, ne pa teoretski stroj". Takrat Said ni bil več zgolj humanističen intelektualec, premišljujoč v varnem univerzitetnem zavetju, marveč neizprosen borec za pravice Palestincev, politični aktivist in levičarski intelektualec, oster analitik razmer na Bližnjem vzhodu.