Najprej sem Žižeka vprašala, če drži, da je na slovenski TV napadel obisk mlajših slovenskih umetnikov v Beogradu (vrnjen obisk!) trdeč, da so se za to odločili iz kompleksa inferiornosti in ker se na Zahodu ne morejo plasirati, kot tudi da je ta njegova intervencija izzvala val grobih reakcij skrajne desnice (in to ne na račun Žižka!). Žižek je svoje stališče podkrepil z vzporednico z medvojno Nemčijo: kakor takrat ni bilo sprejemljivo obiskovati nacistične poglavarje, tako danes ni na mestu iti v Beograd. Amsterdamska publika je bila šokirana, mene pa je porazila predvsem površnost tega primera: karkoli že mislimo (mislim) o srbskem režimu, v Beogradu obstaja opozicija, ki se svobodno giblje, objavlja in je kompetitivna uradni kulturi, in edina sploh obstaja v relevantnem mednarodnem kontekstu. To gotovo ni veljalo za stanje v nacistični Nemčiji med vojno. K temu je zame tudi nesprejemljivo, da humanistični intelektualec zastopa mnenje kot je bilo Churchillovo o kaznovanju vseh Nemcev, materializirano v Dresdenu in na drugih mestih.