Nekoč sem prebral Stepnega volka v srbohrvaščini in bilo mi je všeč, da mi je bil, ko sem ga primerjal s slovensko različico, v slovenščini bolj všeč. Z neko dobro bazičnostjo me je takrat navdal ta vtis, češ, svet je pester in vsaka govorica ima svoje prednosti ter slabosti, manjše in večje domete. Da je neka sol v tem, kar je s tedaj značilno vehemenco humanističnega intelektualca rad navrgel moj srednješolski prfoks sociologije in politične ekonomije ter privrženec nemških filozofov: »Če misliš, misli nemško.« A eno je prebijanje skozi to neko višje umovanje, drugo pa je sprejemanje emocij na prvo žogo. In v tej igri je slovenščina pregovorno prestroga in prezahtevna. Nemara zaradi izjave »ljubim«, ki je za pop nujno potrebna, ki pa v moški verziji slovenščine zveni prepričljivo iz le malokaterih ust. Jap, eden je Oto P. Potem pa sem ta teden slišal pesem Moja, poslovenjen komad Tošeta Proeskega. Dal si sretnija, tako se imenuje original. Spomnim se; ko je fant umrl v prometni nesreči in se je zgodilo vse, kar se je zgodilo, vključno s profesionalno onesrečenimi slovenskimi estradnimi facami z obrazi v dlaneh in domala enakim tekstom: »Bil je velik prijatelj in talent«, še bolj pa zaradi potez makedonske države, se mi je zapisalo, da na srečo nisem Makedonec oziroma, če tokrat še dodam, da je okoliščina, da vse to lahko spremljam z varne ljubljanske distance, dobra. Da je pomanjkanje svetnikov očitno pereč problem sodobnega sveta, me ne gane, čeprav ne rečem, da to ni še eno skrb zbujajoče dejstvo, kar je na izjemno razumljiv način (v hrvaščini) dala vedeti zadnja Latinica o karizmatičnih osebah. D. Latin jo je očitno naredil inspiriran z romanji v »Former Republic Of Macedonia« oziroma s silnimi emocijami, ki so jih ljudje ob smrti mladega Makedonca pokazali. Naj rečem tudi, da sem Tošeta uspel slišati v živo. Pred kakima dvema letoma sem ga ujel na nastopu s T. Cetinskim in brez lažne poze zaradi minulih dogodkov je slednji pustil močnejši vtis. Je vrhunski pevec s skrajno dobro norostjo, medtem ko mi je Toše zvenel manj prodorno, nekako pretanko za tiste dokaj grobe tivolske razmere. Potem pa ta Moja. Kaj pa vem, od kdaj nisem slišal tako dobrega »slovenskega« pop komada. Morda od pesmi Divje skupine Tabu, a tisto je pela ženska in tem gre v slovenščini že pregovorno boljše kot moškemu moštvu. Od Magnificove Silvije? O. K., a Silvija je spretnost in glasbeniška inteligenca, ta Moja je pa odkrit pevski »fight«. Glas, interpretacija, samozavest, sila, vse to, kar bi ljudje, ki eksistirajo kot »pevačine«, pokazali. A točno tam, kjer se Vili Resnik ali pa Saša Vrtnar, če na tem mestu omenim ta še najbolj solidna domača interpreta tovrstnih lahkih not, ustavita, slovenski Toše sune dogajanje v presežek. In ko sem na nekem forumu prebral mnenje, da je to najboljši slovenski pop komad, sem šel preverit tudi original v srbohrvaščini. Slabši. V slovenščini je resda bolj grob, vendar odpet z več vložka in vsaj za moj okus bolj silovit. Da ne omenjam naglasa, ki je domala brezhiben. Zanimivo. Tudi Ljubljanski zvon (1972), enega večjih hitov iz obdobja slovenske popevke, je nekoč odpela Ljupka Dimitrovska, hrvaška pevka makedonskega rodu, se je pa taistega leta Arsen Dedić prav tako zapisal v zgodovino slovenskega popa s Pegastim dekletom. Rekel bi, da se jima je Toše pridružil.